Brecelj, Marijan (1910–1989)

BRECELJ, Marijan (partizansko ime Miha Borštnik), pravnik, politik (r. 23. 4. 1910, Gorica, Italija; u. 8. 1. 1989, Ljubljana). Oče Anton Brecelj, zdravnik, politik, mati Alice Brecelj, r. Casagrande. Žena Ančka Levar, igralka, hči Marijana Brecelj, igralka, sin Janez Brecelj, kirurg, brat Bogdan Brecelj, kirurg, ortoped, akademik.

Rodil se je v družini z enajstimi otroki. Dve leti je obiskoval ljudsko šolo v Ajdovščini, eno leto v Gorici. Ker je bil oče zaradi politične dejavnosti 1911 zaprt in nato pregnan iz Gorice, je zadnje leto ljudske šole končal v Ljubljani. 1920–28 se je šolal na realni gimnaziji Poljane v Ljubljani, kjer je opravil malo in veliko maturo. Od 1929 je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je 1933 diplomiral in leto kasneje doktoriral. Politično je sprva pripadal krščanskosocialističnemu gibanju in bil aktiven v študentskem katoliškem društvu Zarja, ki je sodelovalo s komunisti. V študentskih časih je bil predsednik Zveze slušateljev ljubljanske univerze. Zaradi sodelovanja v protirežimskih študentskih akcijah, stavkah in demonstracijah je bil večkrat v policijskih preiskavah. 1932 je bil obtožen po zakonu o zaščiti države, a zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Zaradi delovanja v ljudskofrontnem gibanju je bil večkrat policijsko preganjan tudi v obdobju 1935–39.

Po končanem študiju je opravil enoletno prakso na ljubljanskem sodišču in začel delati kot odvetniški pripravnik v pisarni Ivana Stanovnika v Ljubljani, kamor se je ponovno vrnil po odsluženju vojaškega roka in tam ostal (z enoletnim presledkom, ko je služboval v pisarni Aleša Stanovnika na Jesenicah) do spomladi 1940, ko je opravil odvetniški izpit in je odvetniško zbornico zaprosil za samostojno opravljanje odvetniškega poklica. Preselil se je v Kranj in se priključil odvetniški pisarni Jožeta Vilfana. Februarja 1941 je bil vpoklican na orožne vaje, kjer je ostal do napada na Kraljevino Jugoslavijo in njenega zloma, nato je postal član OF.

1935–40 je deloval v klubu Beseda (klub levo usmerjenih katoliških izobražencev) in v Jugoslovanski strokovni zvezi (delavski organizaciji oz. sindikatu krščanskih socialistov), eno leto kot njen tajnik. Do junija 1942 je ilegalno živel in deloval v Ljubljani. Ob ustanovitvi Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet junija 1941 je postal njegov član. Deloval je kot aktivist krščanskih socialistov, sodeloval pri organiziranju partizanskih enot in enot Narodne zaščite (oboroženi gverilski oddelki OF v mestih, ki so zlasti v Ljubljani izvajali sabotaže, napade na okupatorje ipd.). V začetku junija 1942 je odšel v partizane in bil do konca 1942 sanitetni referent pri glavnem poveljstvu Slovenskih partizanskih čet.

Januarja 1943 je postal član IO OF, aprila pa njegov organizacijski sekretar. To funkcijo je opravljal do konca vojne. Sodeloval je pri nastanku Dolomitske izjave in bil aktiven pri njenem uresničevanju. Maja 1943 je bil sprejet v KPS. Na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je bil izvoljen v Plenum OF oz. SNOO (SNOS) in v njegov IO. Izvoljen je bil tudi v slovensko delegacijo za Avnoj; udeležil se je drugega zasedanja v Jajcu 1943 in tretjega 1945 v Beogradu. Kot član predsedstva SNOS je usklajeval delo njegovih odsekov, komisij in zavodov ter imel pomembno vlogo pri graditvi ljudske oblasti in ustvarjanju slovenske državnosti. Bil je eden najtesnejših sodelavcev Borisa Kidriča.

Po drugi svetovni vojni je opravljal pomembne politične funkcije v Sloveniji in federaciji. Bil je republiški (1946–67) in zvezni poslanec (1958–69), od tega 1967–69 poslanec zveznega zbora. Od ustanovitve prve povojne vlade v Ajdovščini 1945–50 je bil njen podpredsednik in od 1947 tudi minister za industrijo vlade LRS; 1951–53 je bil predsednik Sveta za predelovalno industrijo LRS, 1953–56 podpredsednik IS LRS, 1956–62 državni sekretar za blagovni promet FLRJ, 1962–63 sekretar ZIS za trgovino in turizem, 1963–67 podpredsednik skupščine LRS, 1967–74 podpredsednik zvezne skupščine, 1974–78 predsednik skupščine SRS, 1978–83 pa član predsedstva SRS.

Opravljal je tudi partijske funkcije: 1948–82 je bil član CK KPS oz. ZKS, 1974–78 tudi član njegovega predsedstva, 1958–64 član CK ZKJ. Ves čas po vojni je bil član najvišjih organov OF oz. SZDL Slovenije in njenega predsedstva: 1974–78 in 1979–83 je bil član Republiške konference SZDL, 1966–67 član Glavnega odbora SZDL in član IO SZDL, v posameznih obdobjih pa tudi član najvišjih organov SZDL Jugoslavije (1967–71 npr. član Zvezne konference SZDL). Ob tem je bil predsednik Turistične zveze Jugoslavije in Planinske zveze Jugoslavije (1961–73) ter član Upravnega odbora Društva SRS za Združene narode. Od 1950 je bil rezervni polkovnik JLA.

Teoretično in strokovno se je ukvarjal z graditvijo ljudske oblasti med drugo svetovno vojno in v prvih letih po njej, kasneje pa z ustavnimi vprašanji ter skupščinskim in delegatskim sistemom. Napisal je tudi kratko zgodovino OF.

Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in reda narodnega heroja (1953), dobil je tudi vrsto drugih odlikovanj: red narodne osvoboditve (1945), red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1946), red za hrabrost (1947), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1952), red republike z zlatim vencem (1961), red jugoslovanske zastave z lento na ogrlici (1970), nacionalni red leva druge stopnje (1975, odlikovanje republike Senegal), red junaka socialističnega dela (1980). Bil je tudi častni doktor ljubljanske univerze (1981).

Brecelj Marijan, politični delavec, r. 23. apr. 1910 v Gor. Oče Anton (gl. čl.), mati Alice Casagrande. Pravo je študiral na lj. U in doktoriral 1934. Kot študent je bil v vodstvu levega krila kat. študentov (klub Zarja), deloval v kšč.-socialnem gibanju, bil nekaj časa tajnik Jugoslovanske strokovne zveze. V protifašističnih akcijah sodeloval s KP. Že jun. 1941 postal član GŠ Slovenije, organiziral je partizansko saniteto in kot predstavnik krščanskih socialistov delal v Of (ilegalno v Lj.). Jun. 1942 prešel na osvobojeno ozemlje, jan. 1943 postal član IO OF, aprila pa njegov organizacijski tajnik. Veliko vlogo je odigral febr. 1943 ob sestavljanju in sprejemanju Dolomitske izjave, član KP od maja leta 1943. Bil je član AVNOJ in predsednik SNOS. V maju leta 1945 je postal podpredsednik narodne vlade Slovenije. Od leta 1947 sekretar za industrijo LRS, preds. Zveze za zakonodajo LRS, preds. sveta za predelovalno industrijo LRS, podpreds. izvršnega sveta Slovenije, državni zvezni sekretar za blagovni promet, podpreds. skupščine SRS (1963–67), od 1967 do 1974 podpredsednik zvezne skupščine, od 1974 predsednik skupščine SRS. Stalno izbran za republ. ali zvez. poslanca, za člana CK ZKS izbran na II.-V. kongresu, za člana CK ZKJ na VII. kongresu. V vodstvo ljudske fronte kasneje SZDL izbran na I.–IV. kongresu, v republiško vodstvo OF oz. SZDL na vseh dosedanjih kongresih. Preds. upravnega odbora Fonda federacije za kreditiranje gospodarskega razvoja nerazvitih republik in pokrajin, član zvezne konference SZDLJ, preds. Planinske zveze Jugoslavije in član 10 jsl. skupine interparlamentarne unije. Je nosilec spomenice 1941, reda narodnega heroja, reda narodne osvoboditve, reda republike z zlatim vencem, reda zaslug za narod z zlatim vencem, reda bratstva in enotnosti z zlatim vencem in drugih odlikovanj. Bil je podpisnik spomenic in izjav, ki jih je dajala katol. skupina v OF. Med vojno je napisal brošuri O gospodarskih, finančnih in zdravstvenih problemih, nalogah in ukrepih (referat na I. zasedanju SNOS-a, 1944); O izgradnji slovenske narodne oblasti (referat na drugem zboru aktivistov OF, 1944), 1945 pa še: Narodna enotnost, najboljši čuvar vseh s krvjo pridobljenih pravic. Ilegalno ime Miha.

Prim.: EJ, I, 1955, 193 (s sl.); Kojeko 2, 121; E. Kocbek, Tovarišija 1949 (na več mestih); isti, Listina, 1967 (na več mestih); Bibl. NOR PV 1964, 5, 193–5 s sl.; PV 1965, 1, 1 s sl.; Narodni heroji Jsle, Bgd 1975, 108–9 s sl.; MSE 217 s sl.; PV 1970, 1972, 1973.

Brj.