Bratuž, Lojzka (1934–2019)

BRATUŽ, Lojzka (šifre: L. B.; B. L.; LB), literarna zgodovinarka (r. 19. 6. 1934, Gorica, Italija). Oče Lojze Bratuž, glasbenik, mati Ljubka Šorli, pesnica. Brat Andrej Bratuž, šolnik, skladatelj, publicist.

Po osnovni šoli v Gorici in Tolminu, kamor se je družina zatekla med drugo svetovno vojno zaradi fašističnega preganjanja, je maturirala na klasičnem liceju v Gorici (1952) in 1967 zaključila študij na filozofski fakulteti v Trstu z doktoratom iz leposlovnih ved. Od 1953 je poučevala na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od 1978 do upokojitve 1999 pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Kot gostujoča profesorica je predavala tudi na univerzah v Trstu in Novi Gorici. Kot referentka in organizatorica je sodelovala na številnih strokovnih in znanstvenih srečanjih, mdr. na slavističnih kongresih, simpozijih teološke akademije v Rimu, simpozijih SAZU itd.

Ukvarjala se je tudi z leksikografijo (v PSBL je objavila več kot štirideset gesel) in kot poznavalka furlanščine s slovaropisjem. Objavila je sedem samostojnih knjig, med katerimi je poleg monografij tudi več antologij in zbornikov. Souredila je zbornike, posvečene Martinu Jevnikarju (Videm, 1984), Mirku Fileju (Gorica, 2002), Alojzu Rebuli (Gorica, 2005) idr. Poskrbela je za več glasbenih publikacij (Gorica, glej : zbirka zborovskih skladb, nagrajenih in priporočenih na natečaju, razpisanem ob 1000-letnici prve omembe Gorice in Solkana, na besedila z goriško tematiko, Gorica, 2000; Mojo srčno kri škropite : zborovske skladbe na besedila Simona Gregorčiča, Gorica, 2006.) Ob poimenovanjih italijanskih državnih šol s slovenskim učnim jezikom je pripravila publikacije ali prispevke. Z Marijo Pirjevec je soavtorica učbenika za slovenske višje srednje šole Od realizma do moderne (Trst, 11981, 21993). Številni in poglobljeni so njeni poljudni članki iz kulturne preteklosti Primorske in o aktualnih vprašanjih, ki jih je objavljala v Katoliškem glasu, Novem glasu, Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe itd.

Sodelovala je pri številnih organizacijah Slovencev v Italiji, tudi kot organizatorica pevskih, strokovnih in drugih kulturnih prireditev. 2003–10 je bila predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, je članica komisije za podeljevanje literarnih nagrad vstajenje, soustanoviteljica združenja slovenskih in italijanskih izobražencev Concordia et pax, ki si od ustanovitve 2000 prizadeva za zbliževanje in razumevanje med ljudmi ob goriški meji. Sodeluje pri urejanju publikacij Mohorjeve družbe iz Gorice in Celovca, pri delu Združenja cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in v Svetu slovenskih organizacij, delovala je tudi kot zborovodkinja in organistka ter proučevalka glasbenega dogajanja na Goriškem (npr. Stanko Jericijo : duša zborovskega petja na goriškem Travniku, Primorski dnevnik, 31. 10. 2010; Mirko Filej : 1912–1962, Gorica, 2002).

Vidno mesto v njenem znanstvenoraziskovalnem delu zavzemajo študije o slovenskih pesnikih in pripovednikih druge polovice 19. stoletja (Fran Erjavec, Karel Štrekelj, Josip Jurčič, Simon Gregorčič). Pomembne so tudi njene raziskave o mestu goriških literatov v slovenski literarni zgodovini in kulturi (Ivan Pregelj, France Bevk, Ludvik Zorzut, Narte Velikonja, Jan Baudouin de Courtenay), veliko pozornost je namenjala literarnemu in kulturnemu dogajanju na Goriškem (Kulturnozgodovinski oris Gorice, Goriška knjiga, Ljubljana - Gorica, 2009, 339–353). Proučevala je cerkvene dostojanstvenike ter njihovo vlogo v zgodovini slovenske književnosti in kulture (Frančišek Borgia Sedej, Valentin Stanič, Joža Lavrenčič, Stanislav Škrabec, Peter Pavel Glavar, Janez Svetokriški). Kasneje se je poglobila v proučevanje neobjavljenih slovenskih rokopisov prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa ter v slovenščini in italijanščini objavila dve samostojni knjigi o njegovih pridigah. Raziskovala je še druge pisne spomenike na Goriškem. Objavljala je tudi v italijanskih strokovnih publikacijah.

Za svoje delo je prejela več priznanj: 1998 je postala častna članica Slavističnega društva Slovenije, 2000 je prejela papeško odlikovanje Pro ecclesia et pontifice za prispevek na kulturnem področju in za dolgoletno delovanje v korist goriške katoliške skupnost, 2004 je prejela red za zasluge pri uveljavljanju, razvijanju in širjenju slovenske kulture in jezika v Italiji ter za znanstveno-strokovno delo, Republika Italija jo je 2007 odlikovala z imenovanjem v naziv commendatore, Društvo slovenskih izobražencev v Trstu ji je 2010 namenilo nagrado vstajenje, 2013 je postala častna občanka Nove Gorice.

Bratuž Lojzka, javna delavka, r. 19. jun. 1934 v Gor. Oče Lojze, učitelj in glasbenik, mati Ljubka Šorli, učiteljica. Osn. š. v Gor. in Tolminu, sr. š. v Gor. in pt. maturirala na klas. gimn. 1952 ter na učit. 1953. Doktorat 1967 iz modern. leposlovnih ved na U v Trstu. Od 1953 dalje poučuje na slov. sr. š. v Gor. in v šol. 1. 1975/76 tudi slovenščino na fakult. za tuje jezike na U v Vidmu. 1945 je začela orglati in učiti otroški zbor v Tolminu. Od 1950 vodi v Gor. ž. zbor Mar. družbe. Deluje v raznih prosv. organizacijah na Goriškem; je odbornica v Slavističnem društvu za Tržaško in Goriško. Sodeluje pri š. rad. oddajah. S sodelavci sestavlja slov. berilo, 3. zvezek, za višje sr. š. Sodeluje pri PSBL.

Prim.: Vprašalna pola; Slov. beseda, Buenos Aires 1953, 125.

M. P.