Novi Slovenski biografski leksikon
BRATUŽ, Andrej, šolnik, skladatelj, publicist (r. 27. 11. 1936, Gorica, Italija; u. 19. 11. 2011, Gorica, Italija). Oče Lojze Bratuž, glasbenik, zborovodja, mati Ljubka Bratuž, r. Šorli, učiteljica, pesnica. Sestra Lojzka Bratuž, literarna zgodovinarka, jezikoslovka, stric Jožko Bratuž, kulturni delavec, vzgojitelj.
Oče je bil žrtev fašističnega nasilja, kar je zaznamovalo Bratuževo poznejše javno delovanje. Po očetovi smrti se je z materjo in sestro za kratek čas preselil v Tolmin, nato so se vrnili v Gorico. 1946–54 je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in licej v Gorici, 1954 je maturiral. Šolanje je nadaljeval na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu, kjer je 1958 diplomiral. Na isti univerzi je zagovarjal doktorat (1964) ter bil 1965 habilitiran na področju slovenskega jezika in slovstva. Univerza v Firencah je 1969 potrdila še njegovo habilitacijo iz filozofije, psihologije in zgodovine. 1961–73 je učiteljeval v Gorici (mdr. je opravljal funkcijo podravnatelja na slovenski šoli Simon Gregorčič) in na Tržaškem (Opčine, Dolina in Nabrežina). Od 1973 je poučeval na učiteljišču v Gorici. Kot publicist se je uveljavil s prispevki v Katoliškem glasu, Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, Zborniku Svobodne Slovenije itd. Sodeloval je pri nastajanju Primorskega Slovenskega biografskega leksikona. Objavljal je tudi v italijanskem jeziku. Napisal je glasbene kompozicije za mešani zbor Velikonočna, Jezus prihaja in Božična pesem, posebej za mešani ženski zbor pa Pesem s Krasa in priredbo Venci beli. Tuja mu ni bila niti scenska glasba, ki jo je prispeval za igro Jeana Anouilha Ples tatov, za klavir in klarinet. Kot priznan organist je v zadnjem obdobju pisal o drugih slovenskih glasbenikih. Ob stoletnici smrti pesnika Simona Gregorčiča je prispeval uglasbitev dveh njegovih besedil Naša zvezda in Tone sonce (objavljeni v notnem gradivu Mojo srčno kri škropite, 2006). Ukvarjal se je tudi z glasbeno kritiko in se kot član žirij udeleževal glasbenih festivalov po Italiji. 1965–70 je bil občinski svetovalec Slovenske demokratske zveze v Gorici. 1975 je s somišljeniki ustanovil stranko Slovenska skupnost; bil je njen predsednik in funkcionar. Udeleževal se je srečanj katoliških izobražencev in narodnih manjšin po Evropi. Bil je odgovorni urednik Katoliškega glasu, po združitvi z Novim listom (1996) je postal glavni urednik Novega glasu. Slednjega je urejal z Dragom Legišo.
2007 je prejel italijansko državno odlikovanje (imenovanje v naziv commendatore).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine