Novi Slovenski biografski leksikon
BRATUŠ, Lucijan, slikar, grafik, grafični oblikovalec (r. 16. 2. 1949, Postojna). Oče Anton Bratuš, soboslikar, mati Doroteja Bratuš, r. Renar.
Otroštvo je preživel v Vipavi. 1964–67 je obiskoval Šolo za oblikovanje, 1967–71 je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani, kjer je 1973 končal še grafično specialko pri Marjanu Pogačniku. 1974–95 je imel status samostojnega kulturnega delavca. 1987 je začel predavati kaligrafijo in tipografijo na ALU, sprva kot zunanji sodelavec (1991 je bil izvoljen v naziv docent), od 1995 je bil redno zaposlen, 2001 je bil izvoljen za izrednega in 2007 za rednega profesorja za vizualne komunikacije. Po upokojitvi 2015 deluje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje kot zunanji sodelavec. Bil je gostujoči profesor na akademijah v Cluju, Skopju, Krakovu in Zagrebu.
Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko, grafičnim oblikovanjem, tipografijo, kaligrafijo in fotografijo. Glavnino njegovega slikarskega opusa predstavlja ekspresivna figuralika, v kateri odmeva zlasti delo Francisa Bacona in Marija Preglja. Vrhunec njegovega slikarskega opusa predstavljajo slike iz sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let 20. stoletja. Kompozicije so izčiščene, reducirane in osredotočene na figuralni motiv, večinoma ženski akt ali torzo, ki tvori vertikalo ali horizontalo in je podan z vehementnimi zamahi čopiča in umeščen pred nevtralno oz. abstrahirano ozadje. Dinamične poteze, ki kažejo na prekipevajočo ali uničujočo razdiralno silo znotraj upodobljenih teles, so v kontrastu s strogo kompozicijo. Prvotni hladni, umirjeni barvni skali so se v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja pridružili intenzivnejši barvni toni, ki stopnjujejo ekspresivnost in so značilni tudi za poznejša dela. Prevladuje eksistencialno naglašena motivika, ki izpostavlja človekovo bolečino bivanja. Opaznejše mesto v Bratuševem slikarskem opusu zavzema tudi krajina, podana v prepoznavni abstrahirano ekspresivni interpretaciji. Med pomembnejšimi slikarskimi deli v javnem prostoru so oltarna slika Kristusa Kralja s simboli evangelistov in križev pot v semeniški kapeli v Vipavi (1979–80, akril na platno) ter freska v stolnici v Beogradu (1988, skupaj z Lojzetom Čemažarjem).
Bratuševa grafična dela temeljijo na ekspresivni risbi, ki s kontrastnim rastrom stopnjuje dramatičnost ali pa se s kombinacijo širokih, mehkih, tekočih potez in ostrih, minucioznih šrafur približuje kaligrafiji. Grafični opus obsega zlasti litografije, pa tudi lesoreze in sitotiske; prevladuje figuralna motivika. V času specialističnega študija se je ukvarjal s črno-belim in barvnim lesorezom ter razreševal oblikovna vprašanja (cikel Bežeči pejsaži, 1971), zatem z litografijo, v kateri je obravnaval ekspresivno figuraliko (cikli Mrtvi čas, Prebujanje, 1973, Demoni, Utrip poletja, 1986–90), in s sitotiskom, pri katerem se je posvečal barvnim učinkom in izraznosti ter grafike približal svojim slikarskim delom (cikel Demon noči, 1992). Grafike je večkrat razstavljal ali izdajal v sodelovanju s pesniki (s Francem Černigojem sta npr. izdala pesniški mapi Vlažni žarki, 1975, in Nerezine, 1980, ter pesniško zbirko Gora in pesem, 1998).
Opus knjižnega oblikovanja obsega več kot 250 knjig in katalogov. Sodeloval je pri več bibliofilskih izdajah faksimilov, kot so Brižinski spomeniki, Biblija Jurija Dalmatina, Stiški rokopis, ter Evangelij svetega Matevža, Hišna postila in Katekizem Primoža Trubarja, Poezije Simona Gregorčiča in Sonetni venec Franceta Prešerna. Je avtor več črkovnih sistemov, med katerimi je najobsežnejši Makalonca, ki zajema latinske, cirilske, grške in hebrejske znake z vsemi naglasnimi znamenji. Oblikovalski opus obsega še oblikovanje razstav, izdelavo logotipov, ekslibrisov, grbov in znakov. Vodi tečaje in delavnice kaligrafije. Od 1997 organizira mednarodno tipografsko delavnico za študente Tipo Brda, namenjeno oblikovanju novih črkovnih tipov. Posveča se raziskovanju tipografije in kaligrafije, je avtor več prispevkov o razvoju tipografije v zgodovinskih listinah in knjigah na Slovenskem.
Prejel je več nagrad, npr. 1969 študentsko Prešernovo nagrado za grafiko, 1971 nagrado na razstavi IV. likovne kolonije mladih v Ivanjici, 1975 nagrado mesta Ruda Śląska ob razstavi likovne kolonije v Katovicah, 1976 prvo nagrado na 11. Ex-temporu v Piranu, 1977 nagrado zlata ptica, 1982 veliko nagrado za kaligrafijo v Subotici, 1991 prvo nagrado za grafiko v Subotici, 1993 prvo nagrado na slikarskem ex-temporu v Šmartnem v Goriških brdih, 1993 nagrado na knjižnem sejmu za najlepšo slovensko knjigo v kategoriji Bibliofilska izdaja za Brižinske spomenike, 2000 častno pohvalo na 17. Bienalu industrijskega oblikovanja, 2005 priznanje odličnosti in priznanje mentorju na 2. Bienalu vidnih sporočil v Ljubljani, 2006 priznanje na razstavi Piši ćirilicom v Beogradu, 2016 prvo nagrado na razstavi akvarela Mini castra v Ajdovščini.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine