Bratina, Vojmir (1916–1997)

BRATINA, Vojmir (Vojko Bratina, Wojmir John Bratina), strokovnjak s področja znanosti o materialih (r. 21. 2. 1916, Ajdovščina, Šturje; u. 18. 1. 1997, Toronto, Kanada). Oče Janko Bratina, pisatelj, literarni zgodovinar, bibliotekar, mati Viktorija Bratina, r. Repič, učiteljica.

Po prvi svetovni vojni se je družina iz Šturij preselila v Ljubljano, kjer je Bratina končal klasično gimnazijo. 1934 se je vpisal na Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani, študij pa je nadaljeval na Fakulteti za strojništvo na Univerzi v Zagrebu, kjer je 1940 diplomiral. Ponovno se je vpisal na Univerzo v Ljubljani in 1943 diplomiral še na Fakulteti za metalurgijo kot eden prvih diplomantov študijskega programa Metalurgija. Po koncu druge svetovne vojne se je preselil v Bologno, kjer je študiral na Fakulteti za kemijo (do 1947). 1948 se je preselil v Kanado, kjer se je 1951 vpisal na Podiplomsko šolo Univerze v Torontu. Tam je 1952 magistriral, 1954 pa doktoriral z disertacijo Notranje trenje v titanu in titanovih zlitinah. Zaposlil se je kot raziskovalec v Ontario Research Foundation (Ontarijska raziskovalna fundacija – ORF) v Kanadi, kjer je do upokojitve vodil oddelek za raziskave fizike kovin. 1978 se je dodatno zaposlil na Univerzi v Torontu kot redni profesor. Predaval je predmete s področja deformacije kovin, mehanike prelomov, fizikalne metalurgije železa, materiale za nuklearne reaktorje in uvod v znanosti o materialih.

Jedro njegovega raziskovalnega dela je bilo povezano z eksperimentalnimi študijami mehanskih lastnosti kovin. Pri tem je uporabil vrsto eksperimentalnih metod, ki so bile v sredini 20. stoletja predmet intenzivnih raziskav. Tako je pri raziskovalnem delu za disertacijo uporabljal ultrazvočne meritve in meritve z elektronsko mikroskopijo. V zvezi s tem se je ukvarjal predvsem s področjem širjenja strukturnih deformacij v kovinah, zlasti s širjenjem dislokacij v železu pri nizkih temperaturah. Veliko pozornosti je posvečal notranjemu trenju, ki sledi plastičnim deformacijam v železu z dodanim ogljikom. Pri tem je odkril, da prihaja do utrujanja zlitine, ki je izpostavljena natezni napetosti v dveh fazah, od katerih je prva toplotno aktivirana, za drugo pa je značilna intersticijska difuzija. Ukvarjal se je tudi s študijem širjenja deformacij v kovinskih implantatih, zlasti z implantati v kolke in t. i. palice Harrington, ki se uporabljajo pri korekturi skolioze v hrbtenici. Razvil je metodo za obdelavo površine kovinskega implantata kolka, ki olajša vraščanje v človeško tkivo. V zvezi s tem je izdelal metodo za testiranje trdnosti stegenskega dela implantata, ki vsebuje vrsto merilnikov deformacije (ang. strain gauges), ki so prilepljeni na implantat, obremenjen s kalibrirano obremenitvijo v vzdolžni smeri. Implantat je bil oblečen v kostno lepilo. Pri merjenju je Bratina primerjal neobdelane implantate in implantate, ki so bili prekriti s poroznim kovinskim slojem, ki je omogočal boljše vraščanje. Pri tem je ugotovil, da prekriti implantati izkazujejo znatno manjše natezne deformacije kot neprekriti. Metodo površinske obdelave je uporabil tudi pri razvoju srčnih zaklopk, katerih elektrode je obdelal s kovinskim prahom in tako omogočil boljše vraščanje. Raziskoval je tudi učinke površinske obdelave zobnih implantatov. V zadnjih letih pred upokojitvijo se je posvečal mehanizmom, ki privedejo do povečanja trdote železovih zlitin.

Izven strokovnega dela se je zelo zanimal za likovno in glasbeno umetnost ter literaturo. Mdr. se je zavzemal za dosledno rabo termina Slovenian namesto Slovene. Prijateljeval je s slikarji Božidarjem Jakcem, Miho Malešem, Francetom Goršetom, Vilmo Bukovec idr.

Bratina Vojmir J., fizik, r. 21. febr. 1916 v Šturijah pri Ajdovščini. Živi v Torontu. Oče Janko, profesor slavistike (gl. čl.), mati Viktorija, učiteljica. Po prvi svet. vojni se je družina izselila v Lj. Dovršil klas. gimn. v Lj. (1934) in nato študiral na oddelku za strojništvo na tehnični fakulteti v Lj. in Zgbu, kjer je diplomiral za strojnega inženirja (1940); kasneje se je izpopolnil na rudarskem oddelku lj. U in tu postal še inženir rudarstva (1943). Lektor na metalurgičnem oddelku lj. U (1943–44). Leta 1945 je odšel v emigracijo in študiral kemijo na U v Bologni (1945/47). Naselil se je v Kanadi (1948) in študiral fiziko kovin na U v Torontu (1951–54) ter tu dosegel čast doktorja (Philosophiae naturalis Doctor) z doktorsko tezo o »titanu, najvažnejši kovini pri gradnji veleraket«. Zdaj je zaposlen na znanstvenem raziskovalnem zavodu Ontario Research Foundation v Torontu, kjer vodi delo na Metal Physics Section. B. je priznan strokovnjak v mednarodnem fizikalnem znanstvenem svetu in član raznih strokovnih organizacij; udeležil se je številnih znanstvenih fizikalnih kongresov in na njih sodeloval z referati; napisal je veliko število znanstvenih člankov, razprav in študij (iz fizike trdnih teles in kovin, o notranjem trenju v kovinah, o elastični in plastični deformaciji, O elektronski mikroskopiji in nizki temperaturi, o feromagnetizmu itd.).

Prim.: ZbSS 1966, 316 (s sl.); Slovenska država (Toronto, Kanada) 1. okt. 1966, 4; podatki iz arhiva »Slovenian Research Center«, posredoval dr. Edi Gobec, ZDA.

R. K.