Bračič, Mirko (1915–1943)

BRAČIČ, Mirko (partizansko ime Miran Bradač), partizanski komandant, narodni heroj (r. 16. 3. 1915, Trst, Italija; u. 11. 12. 1943, Kočevje, pokopan v Ljubljani). Oče Ivan Bračič.

Po prvi svetovni vojni se je z družino iz Trsta preselil v Škofjo Loko, nato v Tržič, kjer je obiskoval osnovno in meščansko šolo, ki jo je po preselitvi v Ljubljano tam končal. Šolal se je na podoficirski šoli v Mariboru in bil do 1941 aktiven podoficir narednik kraljeve garde. V Beogradu je 1941 naredil izpit za oficirja.

Ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije 1941 so ga zajeli Nemci, a jim je pobegnil in bil do odhoda v partizane julija 1941 v skupini aktivnih oficirjev Staneta Cundra v OF v Ljubljani. Avgusta 1941 je na povelje Glavnega štaba NOV in POS odšel v Bistriško-vrhniško skupino, poznejšo Borovniško partizansko četo, in prevzel mesto komandirja; četa je bila jeseni 1941 vključena v Krimski bataljon. Konec oktobra 1941 se je umaknil v ilegalo v Ljubljano. Decembra 1941 se je pridružil Kožlješki četi, januarja 1942 pa 3. bataljonu Ljuba Šercerja, ki se je decembra 1941 preoblikoval iz Krimskega bataljona, in tedaj postal namestnik komandanta. V začetku januarja 1942 je sodeloval pri obrambi partizanskega tabora na Kožljeku, februarja 1942 je vodil napad na železniško postajo Verd ter sodeloval v bojih na Pokojišču in Kožljeku; konec marca 1942 je vodil 2. in 3. četo v bojih na Mokrcu.

Ob reorganizaciji partizanskih čet je bil aprila 1942 imenovan za komandanta III. grupe odredov in na tem mestu je ostal do julija 1942. Med italijansko ofenzivo je vodil napade na Italijane na Dolenjskem in Notranjskem ter tako pripomogel k njihovemu umiku. Konec avgusta 1942 je postal komandant Loškega odreda, ki se je ob prebitju v Slovensko primorje oktobra 1942 preimenoval v Soški odred. Glavni namen odreda je bila reorganizacija primorskih partizanskih čet in okrepitev narodnoosvobodilnega gibanja.

Na Primorskem je Bračič organiziral vojaško življenje, februarja 1943 sta bila formirana Severno- in Južnoprimorski odred. Konec decembra 1942 je postal komandant III. ali Alpske operativne cone in v začetku maja 1943 podpolkovnik NOV Jugoslavije. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je postal komandant XIV. divizije. Ta je 1943 pod njegovim poveljstvom izvedla več akcij. Sredi septembra 1943 je v pogajanjih s polkovnikom 52. pehotnega polka italijanske divizije Cacciatori delle Alpi v Ribnici dosegel vdajo polka. V naslednjih dneh so potekali napadi na domobranske postojanke, mdr. na grad Turjak. Novembra 1943 je s štabom XIV. divizije izdal ukaz za uničenje domobranske postojanke v Grahovem. XIV. divizija je decembra 1943 napadla domobrance in Nemce v Velikih Laščah in Kočevju, kjer je bil Bračič ustreljen.

V spomin nanj se je Loška brigada februarja 1944 preimenovala v 13. slovensko narodnoosvobodilno brigado Mirka Bračiča. 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. Po njem se imenujejo ulice v Velenju, Cerknici, Mariboru, Kočevju, Zgornji Polskavi, Senovem, po njem sta se imenovali osnovni šoli v Bistrici pri Tržiču in Kočevju. 1952 so mu v Kočevju postavili spomenik.

Bračič Mirko, partizanski komandant, r. 16. marca 1915 v Trstu, u. 11. dec. 1943 v Kočevju. Oče Ivan. Po prvi svet. vojni se je družina preselila v Tržič na Gorenjskem. Tu je obiskoval osn. š., meščansko pa v Lj. Končal je tudi podoficirsko šolo in bil do konca vojne v aprilu 1941 aktivni podporočnik jugosl. vojske. V partizane je stopil junija (nekateri viri navajajo julija) 1941 in kmalu postal komandir Borovniške čete, jan. 1942 pa komandant 3. grupe odredov. 25. sept. 1942 je z Loškim odredom prišel organizirat partizanstvo na Primorsko. V svojem prvem poročilu glavnemu poveljstvu Slovenske partizanske vojske je B. 8. okt. 1942 pisal: »Zelo značilno za te ljudi je, da niso politično popolnoma nič poučeni. Pri njih je samo eno: mržnja do fašizma in Italijanov.« Takoj potem je B. osnoval Soški odred in bil njegov prvi komandant, že dec. 1942 pa je prevzel poveljstvo Alpske operativne cone. Kot komandant Soškega odreda je vzpostavil stike med slov. partizani in KPI in »prvič postavil vprašanje priključitve slovenskih ozemelj Jugoslaviji« (Fogar, 43). Aprila 1943 je B. formiral Gradnikovo brigado, julija pa je postal komandant 14. divizije, ki se je z it. okupatorji bojevala na Notranjskem. Oblegal je Turjak (15.-19. sept. 1943), sodeloval pri rušenju Štampetovega mosta in padel pri napadu na Kočevje. Odlikovan je z redom narodnega heroja. Po njem se je imenovala 13. slov. brigada. Ilegalno ime je imel Miran Bradač.

Prim.: SPor 1945, 192; 1951/169 4 s sl.; LD 1951, 18, 2 s sl.; LdP 1951, 155; PDk 1951, 221–222; Tov 1951, 22, 342 s sl.; Gerlanc-Kastelic, Kočevska v boju za svobodo, Kočevje 1956; Narodni heroji Kočevske, Kočevje 1956; Tržiški vestnik 1958, 5; Novice (Kočevje), 1958, 50 in 51; GorZb II, 1968; France Škerl, Bibl. NOB (gl. kazalo); F[ranjo] Tuđman, EJ I, 175 s sl.; Narodni heroji Jugoslavije I, Bgd 1975, 106 s sl.; Kočevsko, 1956, 163–4 s sl.; VE I s sl.; Fogar 39, 43 (slov. izd.); Stanko Petelin-Vojko, Med Triglavom in Trstom, Lj. 1963, 7–17, 78 s sl.

S. P.