Božič, Slavica (1910–1974)

BOŽIČ, Slavica (Bogoslava Božič, Slavica Lenar Božič), učiteljica (r. 21. 12. 1910, Podbrdo; u. 24. 5. 1974, Ljubljana, pokopana v Idriji). Oče Anton Lenar, kovač, mati Katarina Lenar, r. Mlakar. Mož Lado Božič, domoznanec, publicist.

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo (1918–27) je končala v Tolminu, kjer je bila članica dijaških krožkov in ilegalne antifašistične dejavnosti. Pred aretacijo je 1927 pobegnila v Ljubljano in tam na ženski realni gimnaziji maturirala 1930. Študij slavistike je v Ljubljani zaključila 1935. Prva štiri leta je bila brezposelna, 1939–43 je bila suplentka na ženski realni gimnaziji v Ljubljani. Aktivna je bila v delu primorskih emigrantskih organizacij (Delavsko prosvetno društvo Tabor, Klub primorskih akademikov, TIGR) in v gibanju napredne študentske mladine (Dom akademičark, Društvo brezposelnih profesorjev, Društvo akademsko izobraženih žena). Po italijanski okupaciji je bila aktivistka OF na Viču, v šolski frontni organizaciji in v ženski liniji OF. Maja 1943 so jo zaprli in obsodili na deset let zapora. Od aprila 1944 do julija 1945 je bila v nemškem koncentracijskem taborišču Ravensbrück.

1946/47 je bila ravnateljica I. ženske gimnazije na Poljanah, 1947 je v Portorožu vodila tečaje za učitelje s Tržaškega in Koprskega. 1947–48 je bila referentka na šolskem oddelku Ministrstva za prosveto, 1948–49 prosvetna inšpektorica in pomočnica načelnika prosvetnega oddelka Mestnega ljudskega odbora Ljubljana. 1951–55 je bila republiška poslanka in članica svetov za šolstvo pri okrajnih ljudskih odborih Tolmin, Gorica in Koper. 1950–52 je bila ravnateljica gimnazije na Viču, kjer je poučevala tudi ruščino in latinščino. 1951 je opravila strokovni izpit, 1952 pa je postala ravnateljica in profesorica na nižji gimnaziji v Idriji, ki je v istem letu prerasla v Gimnazijo Jurija Vege. 1960 je postala pedagoška svetnica. 1970 je bila med ustanovitelji Pedagoškega društva v Idriji. Objavljala je v Prosvetnem delavcu, Primorskih novicah, Glasilu Društva prijateljev mladine, Idrijskih razgledih ipd. Upokojila se je 1972.

Prejela je več odlikovanj: red zasluge za narod III. stopnje, medaljo za hrabrost, red dela II. stopnje, red republike z bronastim vencem, 1966 je prejela Žagarjevo nagrado.

Božič Slavica, roj. Lenar, prof., pedag. svetnik, družbena delavka. Oče Anton, mati Katarina Mlakar. Rodila se je 21. decembra 1910 v Podbrdu, u. 25. maja 1975 (op. ur.: 24. maja 1974) v Idriji. Osn. š. in nižjo gimn. v Tolminu, višjo gimn. in slavistiko v Lj. Prva 4 leta brezposelna, od 1939–43 suplentka na ženski real. gimn. v Lj., od 1945–52 na raznih lj. gimn. Istočasno od 1946–47 v Portorožu vodi učiteljske tečaje za bodoče potrebe kadrov na Tržaškem in Koprskem (priprave za ustanovitev gimn. in učitelj). Od 1947–48 referent na šolskem odd. ministr. za prosveto, 1948–49 prosv. inšpektor in pomočnik načelnika prosvetn. odd. MLO Lj., 1950–52 ravnateljica gimn. na Viču, od 1952–72 ravnateljica in prof. na gimn. v Idriji. Pred vojno je bila aktivna članica dijaških krožkov, ženskih krožkov in v tolm. srenji ZPDGor. V Lj. je delovala v primorskih emigrantskih organizacijah (Delavsko prosvetno društvo Tabor, Klub primorskih akademikov, TIGR), pa tudi v gibanju napredne študentske mladine (Dom akademičark, Društvo brezposelnih profesorjev, Društvo akademsko izobraženih žena). Med vojno je bila aktivistka OF na Viču, v šolski frontni organizaciji in v ženski liniji OF. Od 1943–45 zaprta v Lj., obsojena od vojaškega sodišča tik pred kapitulacijo. Nato v konc. taborišču Ravensbrück. Po vojni je vršila vrsto pomembnih družbenih funkcij (sindikalna ljudska univerza – predavanja za delavce), bila republ. poslanka 1951–55, članica svetov za šolstvo pri okr. lj. odborih Tolmin, Gorica, Koper, članica okr. in obč. komiteja ZK, delovala v Društvu prijateljev mladine itd. Prejela je več odlikovanj: red zasluge za narod III. stopnje, medaljo za hrabrost, red dela II. stopnje, red republike z bronastim vencem. Leta 1960 je postala pedagoški svetnik, leta 1966 pa prejela Žagarjevo nagrado.

Prim.: Osebni podatki, posredoval Lado Božič; Tomaž Pavšič, Prof. S. B., PrimN 1974, 23, 4; isti, V Idriji so pokopali prof. S. B., PDk 1974, 130, 3; V spomin S. B., TV–15 1974, 50; Draga Urbas, S. B. In memoriam, NRazgl 1974, 13; Tomaž Pavšič, IdrR 1974, 1/2, 141–2; Delo 1974, 26. in 27. V. (osmrtnica).

Brj.