Novi Slovenski biografski leksikon
BOŽIČ, Silvo (Silvij Božič, Silvester Božič), igralec (r. 3. 10. 1947, Ljubljana). Oče Slavko Božič, uradnik, mati Ivana Božič, r. Pišlar. Sin Andrej Božič, filozof, literarni komparativist.
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Idriji. Po maturi je od 1966 študiral slavistiko in primerjalno književnost na ljubljanski univerzi. Po diplomi iz slavistike je 1971 absolviral še primerjalno književnost. 1966–72 je vzporedno študiral dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (AGRFT), kjer je 1973 diplomiral z vlogo Luckyja v akademijski diplomski uprizoritvi Čakajoč na Godota Samuela Becketta (1972) in za vlogo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Obenem je igral tudi že v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), kjer je bil zaposlen 1972–79. Zatem je bil nekaj let samostojni umetnik (1979–85), nato pa je redno zaposlitev dobil v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), kjer se je 2010 upokojil.
Božičevo igralsko ustvarjanje v slovenskih dramskih gledališčih je bilo povezano tudi z občasnimi literarnimi in kritiškimi objavami (v reviji, gledaliških listih, monografiji o MGL 1987), v času študija pa je bil član uredniškega odbora revije Kaplje od njenega nastanka 1966 do ukinitve 1972.
V eksperimentalnem gledališču Glej je sodeloval v svojem začetnem obdobju ustvarjanja, in sicer pri predstavah Kaspar Hauser (1971), Limite (1973) inRožnati trikotnik (1983). V gledališču Koreodrama je odigral vlogi Umrli naddavkar v uprizoritvi Dogodek v mestu Gogi (1995) in Fotograf v predstavi Jeana Geneta Balkon (1996).
Ob tem je občasno sodeloval tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Lutkovnim gledališčem Jože Pengov. Kot samostojni dramski umetnik se je vključeval v nastajanje scenskoumetniške podobe pri ustvarjanju gledaliških predstav v eksperimentalnih in alternativnih scenskih umetnostih, tudi kot animator in interpret posameznega lutkovnega lika ali osebe iz literarne predloge, ter se posvečal filmski igri in občasno esejističnemu pisanju za gledališke liste.
Pomembnejše animatorske, interpretativne in igralske veščine je izoblikoval v lutkovnih uprizoritvah pri predstavah Mali Princ (več igralsko-animatorskih vlog, 1979) ter kot Sveti Duh in Sveta trojica v predstavi Martin Krpan (1984), v Lutkovnem gledališču Jože Pengov pa je nastopal v lutkovnih uprizoritvah Komedija o izgubljenem sinu (1993) in Cesarjeva nova oblačila (1995), uprizorili so še Božičevo besedilo za lutke Papirnate igre (1999) v avtorjevi režiji. V obdobju, ko je bil svobodni umetnik, je mdr. gostoval v Primorskem dramskem gledališču (PDG) in Prešernovem gledališču Kranj (PG Kranj). V PDG (od 2004 SNG Nova Gorica) je 1980 v igri Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma odigral pretresljivo vlogo Klikota (1980), v sodelovanju z Jožetom Babičem pa je ustvaril vlogo Dominika v uprizoritvi Naj poje čuk (1971). S PDG je sodeloval še v nekaterih uprizoritvah, npr. kot Tomaž v Primorskih zdrahah Carla Goldonija (s priredbo Mirka Rupla v primorskem narečju, režija Mario Uršič, 1971, predstava je bila na prostem v Desklah). Po obdobju Božičevega delovanja v SMG, eksperimentalnem in lutkovnem gledališču je v MGL odigral vlogo Vuka v monodrami Pismo Vuka Stefanovića Karađića knezu Milošu Obrenoviću (1987); kasneje ni več dobival naslovnih ali glavnih vlog, marveč le srednje in manjše, ki jih je izoblikoval z veliko sugestivno močjo in umetniško dovršenostjo. V uprizoritvah dramskih besedil Antona Pavloviča Čehova je bil Božič zaseden v različnih vlogah večkrat (npr. Fedotik, Tri sestre, režija Vinko Möderndorfer, MGL, 1987).
V slovenskih dramskih, alternativnih in eksperimentalnih gledališčih je odigral več kot 200 vlog, v svojih uprizoritvah so ga zasedli režiserji s samosvojim gledališkim rokopisom, estetiko in scensko umetniškim prebojem: Jože Babič, Mile Korun, Dušan Jovanović, Zvone Šedlbauer, Eduard Miller. Posamezne gledališke kritike Vasje Predana, Andreja Inkreta, Lojzeta Smaska, Aleša Bergerja pa Božiča opredeljujejo kot igralca, ki zna počlovečiti in osmisliti dramske like v odrskih podobah dramske literature, pri ugledališčenju dramske poezije, ki jo razume kot gledališče poezije, pa verze pretvoriti v žive odrske govorne bravure.
Na radiu je ustvaril številne radiofonsko glasovno prepoznavne vloge, na televiziji in pri filmu ter v študijskih filmih AGRFT pa je pomembno prispeval k izoblikovanju sodobne filmske igre.
Božičeva esejistika je nastala kot spontan kritičen izraz družbe sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja; razglašala je idejo pluralizma na vseh področjih človekovega življenja ter tako širila prostor svobode mišljenja in ustvarjanja. Ta izkušnja in idrijsko okolje z nekaterimi izstopajočimi intelektualci sta ga kot slavista, komparativista in igralca izoblikovala v profilirano umetniško angažirano osebnost. S poznavanjem slovenske in svetovne književnosti je že v svojih igralskih začetkih analitično izoblikoval nenavadne, svojske in v sodobnem igralskem izrazu izdelane dramske karakterje in like. Drugačen od svojih kolegov je bil tudi zaradi drobne postave in izrazitega obraznega mimičnega izraza.
Za igralske stvaritve je prejel več gledaliških in filmskih nagrad, mdr. Borštnikovo diplomo za vlogo Dominika (Naj poje čuk, 1971), študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Luckyja (Čakajoč na Godota, 1972), nagrado občinstva na Borštnikovem srečanju za vlogo Androklesa (Androkles in lev, 1973), za vlogo Dečka (Čudoviti prah) je na puljskem filmskem festivalu 1975 prejel diplomo za najboljšega debitanta in nagrado igralec leta na celjskem filmskem festivalu.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine