Božič, Mansuet Janez Andrej (1928–2007)

BOŽIČ, Mansuet Janez Andrej (krstno ime Ivan Božič; Mansuet Božič Kette), misijonar, univerzitetni učitelj, kapucin (r. 5. 8. 1928, Dolga Poljana; u. 23. 6. 2007, Vipavski Križ). Oče Jože Božič, mizar, sodar, mati Terezija Božič, r. Kette.

Že v prvem letu starosti je izgubil očeta, zato je mati morala sama skrbeti za devet otrok. Povezanost družine s kapucini pri Svetem Križu mu je pomagala, da se je odločil za vstop v njihove vrste. V šolskem letu 1940/41 je vstopil v kapucinsko malo semenišče pri Svetem Križu, zaradi vojnih razmer se je naslednje leto preselil v Rovigo, kjer je nadaljeval gimnazijo in jo končal 1944 v Veroni. Noviciat v Bassanu del Grappa je naredil v šolskem letu 1944/45 in 1945 postal kapucin. Odlični učni uspehi so mu pomagali, da je gimnazijski študij skrajšal za dve leti. Filozofijo in teologijo je študiral v različnih kapucinskih ustanovah v Italiji (Videm, Padova, Benetke). V duhovnika ga je 1953 v Benetkah posvetil beneški patriarh Angelo Giuseppe Roncalli (poznejši papež Janez XXIII.), s katerim je ohranil osebne stike vse do papeževe smrti. Na začetku 1955 se je pridružil kapucinski misijonski skupnosti v Braziliji (s središčem v mestu Curitiba) in tam ostal do končne vrnitve v Slovenijo 1998. V Braziliji je najprej deloval v njenem južnem delu, v državah Paraná in Santa Catarina, kjer je ostal osemindvajset let (kraji: Curitiba, Ponta Grossa, Urai). Bil je učitelj bibličnih ved v redovni šoli in potujoči misijonar. Hkrati je nadaljeval akademsko izobraževanje, da se je usposobil za delo na univerzi: dosegel je trikratni naslov doktorja (iz filozofije ter civilnega in cerkvenega prava). Kot profesor je najprej deloval v Curitibi (1962 je tam ustanovil visoko tehnično šolo), kjer je pastoralno oskrboval italijansko skupnost, in v Portu Alegre. Bil je rektor Universidade do Sudoeste v mestu Palmas (1974–81); tam je bil 1970–83 tudi župnik in kancler v isti nadškofiji. Predavanja je imel s področij socialne antropologije, vzgojnih ved, filozofije, novinarstva, teologije in medicinske deontologije. Pomagal je ustanoviti frančiškansko univerzo v São Paulu (Universidade São Francisco, 1985), na kateri je tudi predaval. Bil je med ustanovitelji dveh fakultet (Facultade Estatal de Cornelio Procopio in Facultade de Filosofia de Arapongas). V dveh škofijah je opravljal naloge generalnega vikarja. Zadnja leta pred vrnitvijo v Slovenijo (po 1983) je deloval v državah Amazonas in Acre, predvsem v krajih Manaus in Cruzeiro do Sul, kjer je pripomogel k temu, da je bila 1987 ustanovljena samostojna škofija. Kot pravnik je pomagal tudi, da je bila 1998 ustanovljena nova škofija Alto Jurue, Acre. Tam je v semenišču predaval grški in latinski jezik, na univerzi (Universidade Federal de Acre) pa 1988–98 klasično filologijo, pravo in uvod v filozofijo. Za ta predmet je v portugalščino prevedel in uveljavil kot učbenik knjigo slovenskega filozofa Janeza Janžekoviča Smisel življenja. V državah Paraná, São Paulo in Minas Gerais je bil znan kot dober govornik, pridigar in voditelj prenovitvenih tečajev. Kot predsednik in zagovornik Sindikata kmetov in delavcev je bil na območju Cruzeiro do Sul konec osemdesetih let 20. stoletja dejavno vključen v delo za obrambo njihovih pravic in imetja pred nasiljem mednarodnih družb za proizvodnjo naravnega kavčuka. Bil je zagovornik pravic Indijancev, veliko je delal za izboljšanje položaja in zdravstvenih razmer gobavcev.

Po vrnitvi v Slovenijo se je naselil v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu, kjer je bil predstojnik skupnosti in je pastoralno pomagal v župnijah Vipavske doline. Od 1999 do smrti je opravljal naloge eksorcista v škofiji Koper (to nalogo je opravljal že v več škofijah v Braziliji).

Božič Mansvet (v zadnjem času tudi Božič Kette, v tujejezičnem svetu Bozic), pri krstu Ivan, kapucin, misijonar in univerzitetni učitelj, r. v Dolgi poljani, župnija Budanje na Vipavskem, 5. avg. 1928 kot deveti otrok Jožeta, mizarja-sodarja, in Terezije Kette. Očeta je izgubil kot 6-mesečno dete in bil dolgo časa izredno šibkega zdravja, spremljale so ga stalno zapljučnice. Kot sodar je oče večkrat delal za potrebe kapucinskega samostana v Vipavskem Križu, z njim je tja večkrat zahajal Ivanov starejši brat, ki je bil kasneje nekaj časa v gor. Alojzijevišču, a je še mlad umrl. Iz teh družinskih vezi je zraslo tudi Ivanovo zanimanje za kapucine in odločitev, da stopi v ta red. Leta 1938–39 je bil v samostanu v Vipavskem Križu, nato pa študiral gimnazijo in bogoslovje v mestih Rovigo, Verona, Vicenza, Padova. Dvakrat je zaradi odličnih šolskih uspehov preskočil razred (3.-4., 6.-7.). V duhovnika ga je 25. marca 1953 posvetil beneški patriarh Angelo Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII., ki je z B.-om imel vedno dobre stike, tudi še v času papeževanja (med drugim mu je svetoval, naj ostane tam, kjer ga božja previdnost oz. predstojniki hočejo imeti; to v zvezi s tem, da se B. ni vrnil med člane slov. kap. province). Okoli 1955 je odšel kot misijonar v Brazilijo. V oskrbi je imel veliko in razsežno pokrajino, ki jo je obhodil-prepotoval (z vlakom idr.) komaj vsake 3–4 mesece. Svojo rezidenco je imel v mestu Londrina. Istočasno pa se je študijsko izpopolnjeval. V domovino se je vrnil na obisk prvič leta 1962, ko je že poučeval na univerzi, drugič pa 1970. Nekoliko prej ga je krajevni škof v Braziliji imenoval za svojega tajnika, medtem ko se je prej ves posvečal delu s študentsko mladino. Najprej je v Sao Paulu pomagal snovati frančiškansko univerzo, potem pa je na njej predaval. B. je dosegel doktorat iz čiste filozofije, zgodovine in prava, zraven pa razne druge študijske naslove: je predavatelj za socialno antropologijo, za vzgojne usmeritve, dosegel je licenciat v teologiji, časnikarstvu in medicinski deontologiji, kakor je tudi diplomiral iz latinskega, angleškega, nemškega, ruskega in italijanskega jezika. Je tudi velik dobrotnik lj. Teološke fakultete (novi prizidek).

Prim.: Krstne matice; Cerkev na Slovenskem, 441; podatki B. sestre (pisma, vizitke, itd.).

Brj.