Borojević pl. Bojna, Svetozar (1856–1920)

BOROEVIĆ, Svetozar (Svetozar Borojevič, Svetozar Boroević de Bojna, Svetozar Boroević von Bojna, Svetozar Boroević od Bojne), vojaški poveljnik, vojskovodja, feldmaršal (r. 13. 12. 1856, Umetić, Hrvaška; u. 23. 5. 1920, Celovec, Avstrija, pokopan na Dunaju, Avstrija). Oče Adam, graničarski oficir, nadporočnik 2. banijskega pešpolka, mati Stana pl. Kovarbašić od Zborišta.

Osnovno šolo je obiskoval v Zrinu in nato vstopil v nižjo vojaško realko v Kamenici pri Petrovaradinu (1866–69). Šolanje je nadaljeval na višji vojaški realki v Kisegu/Köszeg (1869–72), nato je postal naslovni četovodja v ogrskem 52. pehotnem polku nadvojvoda Franc Karel. Kot član polka je 1878 sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine. Jeseni 1882 so ga nadrejeni poslali na vojaško šolo na Dunaju (k. u. k. Kriegsschule), kjer je ostal dve leti. V tem času si je pridobil generalštabno izobrazbo. 1886 je dosegel čin stotnika. 1887–91 je na Terezijanski vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) predaval taktiko, vojaško organizacijo in vojno zgodovino. 1892 je postal generalštabni major. 1904 je bil povišan v generalmajorja, 1907 pa je postal poveljnik VII. zagrebško hrvaško-slavonskega domobranskega okrožnega poveljstva in na tej funkciji ostal do 1912. V času aneksijske krize (1908) je postal podmaršal, 1912 pa general pehote in poveljnik 6. korpusa v Košicah. 1913 je postal imetnik in častni polkovnik 51. cesarsko-kraljevega pešpolka. Po izbruhu prve svetovne vojne je bil kot poveljnik 6. korpusa poslan na vzhodno bojišče. V Galiciji je septembra 1914 prevzel poveljstvo 3. armade, ki jo je tik pred tem porazila ruska vojska. Boroeviču je uspelo zaustaviti rusko napredovanje pri Limanovi in preprečiti padec trdnjave Przemysl, največjega simbola avstro-ogrske vojaške moči v Galiciji. Toda njegovi uspehi na vzhodnem bojišču so bili kratkotrajne narave. Po nemškem porazu v bitki pri Visli je bila avstro-ogrska 3. armada prisiljena k umiku proti zahodu. Rusi so novembra ponovno pričeli z obleganjem trdnjave Przemysl. Boroević je februarja 1915 neuspešno poizkušal odbiti Ruse v zimski ofenzivi na Karpatih. Situacija na vzhodnem bojišču je postajala vse nevarnejša in grozil je ruski vdor na Madžarsko. Marca 1915 se je posadka Przemysla vdala Rusom. Vojaška sreča se je na vzhodnem bojišču obrnila maja 1915 v ofenzivi Gorlice-Tarnów, ko je nemški in avstro-ogrski vojski, tokrat pod vrhovnim poveljstvom Nemčije, uspelo potisniti rusko vojsko daleč proti vzhodu in ponovno osvojiti Lvov. Po izbruhu vojne s Kraljevino Italijo maja 1915 in sprejeti odločitvi avstrijskega vrhovnega vojaškega poveljstva, da bo frontna linija potekala po reki Soči, je bil Boroević imenovan za poveljnika armade na Soči. Na svoje novo poveljstvo je prispel 27. maja 1915. Kot poveljniku 5. armade mu je kljub posameznim italijanskim zasedbam takratnega avstrijskega ozemlja uspelo preprečiti širši italijanski vdor na ozemlje monarhije. V dolgih mesecih bojevanja so Italijani enajstkrat neuspešno poizkusili prebiti obrambo na Soči. Podobno kot na vzhodnem bojišču 1915 je tudi na soški fronti prišlo do pomembnega napredka šele po nemški pomoči avstro-ogrski vojski. V 12. soški bitki (oktobra 1917) je avstro-ogrski in nemški vojski, tudi zaradi uporabe bojnega plina, uspelo potisniti Italijane do reke Tagliamento. Zavezniki so nadaljevali z ofenzivo in do srede novembra dosegli reko Piavo, kjer se je moral Boroević umakniti italijanski premoči. Čin maršala je dobil februarja 1918. Konec oktobra 1918 je bila avstro-ogrska vojska že v postopnem razkroju, zaradi tega se je odločil za umik do reke Tagliamento. Po sklenitvi prekinitve ognja v Villi Giusti novembra 1918 se je s preostankom vojske umaknil čez slovensko ozemlje v Vrbo (Velden) na Koroškem. Kot eden najzvestejših avstrijskih vojaških poveljnikov je cesarju Karlu predlagal vkorakanje vojske na Dunaj za preprečitev razglasitve republike. Toda cesar je Boroevićevo ponudbo zavrnil in 11. novembra 1918 abdiciral. Zvestobo do razpadajoče države je Boroević izkazal tudi z ukazom polkovniku Wurmu, vodji 1. soške armade, naj aretira Narodno vlado v Ljubljani. Po prevratu in dokončnem razpadu Avstro-Ogrske se je decembra 1918 poskušal vrniti v domovino, vendar so mu nove oblasti vstop v Kraljevino SHS zavrnile. Po vojni je napisal delo O vojni proti Italiji. Osamljen in zagrenjen je umrl v Celovcu.

1878 je prejel oficirski zaslužni križ, 1902 je bil odlikovan z redom železne krone 3. reda, 1909 je prejel viteški križ Leopoldovega reda. 1914–17 je bil večkrat odlikovan; 1931 je bil posthumno odlikovan z viteškim križem reda Marije Terezije. Med prvo svetovno vojno je dobil častni doktorat Univerze v Zagrebu in mnogo častnih meščanstev slovenskih mest. Častno meščanstvo Ljubljane, ki ga je dobil 1915, mu je bilo 1919 odvzeto in nato 2009 ponovno vrnjeno. Na Centralnem pokopališču (Zentralfriedhof) na Dunaju, kjer je pokopan, so mu postavili spomenik.

Borojević Svetozar pl. Bojna, avstroogrski vojskovodja, feldmaršal, edini Jugoslovan, ki je v Avstro-Ogrski dosegel ta najvišji čin, častni doktor zgbU, r. 13. dec. 1856 v Umetiću pri Kostajnici (Hrvaška), u. 23. maja 1920 v Celovcu, pokopan na Dunaju. Avstrija mu je postavila spomenik na pokopal. junakov na Dunaju. Vojaško akad. je končal v Dunajskem Novem mestu; postal je poročnik pehote. Generalštabno akademijo študiral na Dunaju in bil sprejet v generalštabno stroko. Poveljeval je osn. edinici v pehati, kot generalštabni oficir je bil na položajih, ki so odgovarjali njegovemu činu, kot general je poveljeval 42. hrvaškoogrski domobranski diviziji in domobranskemu distriktu (Domobransko okrožno zapovedništvo) v Zgbu. Pred prvo svet. vojno je bil povišan v feldmaršallajtnanta. Leta 1912 je postal komandant VI. armadnega zbora. Od 12. sept. 1914 je poveljeval III. avstroogrski armadi (odbil Ruse pri Limanovi, rešil trdnjavo Przemisl prvega obleganja [10. okt. 1914], ubranil prelaz Dukla in položaje pri Sanak-Miškolcu v Galiciji, da Rusi niso prodrli čez Karpate v ogrsko nižino). 27. maja 1915 je postal poveljnik armade na Soči. Z majhnim moštvom 30–40 bataljonov je zadržal prvi italijanski napad. Kasneje je bila ustvarjena slovita VI. armada na soški fronti. B. je prevzel celo levo krilo italijanske fronte (I. in II. soška armada). Odbil je enajst italijanskih ofenziv. Velika je bila njegova vloga v udaru od Soče do Piave v okt. 1917. Na Piavi je spočetka imel uspehe pri poskusih prekoračenja reke, a končno se je moral umakniti italijanski premoči. Čin maršala je dobil 1. febr. 1918. B. je bil najuspešnejši avstroogrski poveljnik v prvi svet. vojni, zelo energičen, vztrajen, naravnost trdovraten. Po vojni je napisal delo o vojni prati Italiji (slov. prevod, Lj. 1923). Odlikovan je bil z redom Marije Terezije II. stopnje. Plemiško ime je vzel iz imena vasi v Baniji, od koder je bila po vsej verjetnosti doma mati. Primorski Slovenci so B. med vojno tako cenili, da so ga imenovali za častnega občana v Sežani in v Koprivi na Krasu, kjer so mu tudi zgradili spomenik pred cerkvijo, kljub temu, da ni imel nobenega smisla za Slovence in Hrvate; bil je vseskozi avstrijski general, nestrpnega duha in čutenja. Tudi kot vojskovodja je žrtvoval preveč slovenske in hrvaške krvi, zato so ga ti na Piavi zapustili. Po vojni ga je Jugoslavija odklonila in Avstrija prezirala.

Prim.: NE I, 192 (Belič Vlastimir); Hrvatska enciklopedija, 3, Zgb 1942, vol. 3, 1942, 90 (s sl.); EJ I, 1955, 694; EncIt, VII, 507−8; VE, II, Bgd 1959, 4 (s sl.); Milan Jelaća); Jos. Žontar, Arhiv Poveljstva armadne skupine maršala Svetozarja Boroevića, Kronika 1956, 39−47; Jurij Mušič: Boji za Gorico, Kronika 1960, 200−4; Dimitrije Bračevaćki: Sočanske bitke, VE IX, Bgd 1967, 45−51 (s sl.); Ivan Hmelak (=Janez Mesesnel), Soška fronta, Koper 1968, passim, slike na str. 15, 291; Jagodic 275, 431; Kjuder 307, 407; Slovenski begunski koledar za 1917, 46 sl.; SN 1920, 119, 3; Straža 1915, 64, 1/2; IG 1915, 22, 250; Ivan Stukelj, General S. B. pl. B., Zv 1915, 12, 270–2; J 1929, 46, 7.

Brj.