Bordon, Rado (1915–1992)

Bordon Rado, pesnik, prevajalec, publicist, urednik, r. 16. nov. 1915 v Trstu. Oče Dragotin, uradnik, in mati Ana Turko sta oba s Koprščine (Sv. Anton pri Kopru). Ob nastopu fašizma se je družina preselila v Jslo, v Strnišče pri Ptuju, kjer je B. obiskoval osn. š., in nato v Lj., kjer je končal osn. š. in gimn. (1927−35) ter pravo (1935−39). Zaradi političnega dela je bil v letih 1937−38 večkrat zaprt (na Adi Ciganliji in v Sremski Mitrovici), daljši čas pa je prebil v inozemstvu, v Italiji in v Franciji. Spomladi 1941 se je vključil v OF, a že isto leto bil od Italijanov zaprt in interniran (Trst, Rim, Pescara, Firenze, Ventotene, Renicci, Gaeta, Neapelj). Po 8. sept. 1943 je v Italiji osnoval skupaj z bratom Dušanom XXIV. garibaldinsko brigado »Pio Borri«, ki je operirala na ozemlju Toskane in Umbrije. Bil je tudi član njenega štaba. V NOV je stopil leta 1944 v Rimu, prišel v Dalmacijo in se udeležil bojev od Splita do Črnomlja. Nazadnje je bil pomočnik načelnika propagandnega odseka VII. korpusa JNA. Po vojni je deloval kot časnikar; bil je sprva urednik kulturne rubrike v LdP, nato zunanjepolitični urednik (1945). V razdobju 1946−50 je bil zaposlen v raznih uredništvih slov. založb, pa spet prešel v časnikarstvo k SPor (1951−55), kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu (1956−59), sodelavec Mladinske knjige in končno upravnik in urednik Mohorjeve družbe v Celju (1971−74). Po vojni je dosegel doktorat pravnih znanosti (1966) z disertacijo Pravna zaščita narodnih manjšin v Italiji. Literarno je začel ustvarjati že kot dijak. Objavljal je pesmi, prozo, prevode, eseje, filmske in gledališke kritike in zapiske (študijo o Toulouse-Lautrecu) ter recenzije leposlovnih del v naslednjih listih: Mladi junak, Omladina, Slovanski svet, Slovenska mladina, Ponedeljsko Jutro. Že pred zadnjo vojno je objavljal v ponedeljski izd. Jutra Tečaj ruskega jezika. Bil je član uredništva Razgledi po Sovjetski zvezi, eden od ustanoviteljev Društva prijateljev Sovjetske zveze, prevajal ruske klasike. Dalje je objavljal v Besedi, SPor, LD, TT, Bori, SlovJ, NRazgl, Razgl. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955), knjigo sonetov najrazličnejših kitičnih kombinacij z mnogimi metričnimi inačicami in s tremi glavnimi vsebinskimi ali motivnimi krogi (ljubezen, refleksija o človeku in življenju ter spominska poezija), in Nes(p)odobne basni, 1966. Več pesniškega gradiva je ostalo še v rkp, (dva sonetna venca, Pesmi o Harlekinu in Colombini, Meditacije o življenju in ljubezni). Kot prevajalec se je posvetil predvsem velikim literaturam. Iz ruščine je prev. ter z opombami, uvodom in komentarjem opremil Puškinovega Evgenija Onjegina (1962), v rkp. pa ima izbor lirike Lermontova in ukrajinske poezije T. Ševčenka (Bujni veter). Iz angleščine je prev. Steinbeckovo Negotovo bitko, Hemingwayevo Zbogom orožje, Shawovo Lucy Crown. Iz francoščine Chevallierov Clochemerle, Gidovo Pastoralno simfonijo. Iz nemščine Remarquov Čas življenja in čas smrti. Iz italijanščine Doninijevo Zgodovino verstev. Uredil je knjigo Prekomorci. Ob B.-ovi poeziji je bilo napisano, da je »književni ustvarjalec, za katerega sta značilni nenavadno pestra in izvirna motivika ter svojevrstna izrazna forma«, dalje, »da njegove pesmi razodevajo tankočutnega umetniškega oblikovalca in zrelega, z globoko človečnostjo prežetega misleca«.

Prim.: Ščitni ovitek pri Večnih zankah; Kojeko 2, 103; Slovenska književnost 1945−65, I, 95, 100, II, 371−2; LPJ I, 290 s sl. in podrobno bibliografijo kritik in recenzij o B.-ovih knjigah (F. Dobrovoljc).

Brj.