Bone, Pavel (1932–1998)

BONE, Pavel, kajakaš, izdelovalec čolnov (r. 29. 1. 1932, Bate; u. 13. 4. 1998, Šempeter pri Gorici, pokopan v Solkanu). Oče Avgust Bone, mizar, mati Ivanka Bone, r. Žbogar.

Osnovno šolo je obiskoval v Solkanu, kjer je do 1948 nadaljeval šolanje na tehnični lesni šoli in se izučil za mizarja. V športni delavnici v Solkanu je prvi razvil in izdelal leseno veslo za kajak s konkavno lopato, kar je bila osnova za nadaljnji razvoj kajakaških vesel. V Solkanu je živel do 1961, ko se je odselil v Ludwigsburg v Nemčijo, kjer je bil zaposlen v podjetju Basin, ki je izdelovalo čolne iz poliestra. Pozneje je podjetje odkupil in izdeloval čolne pod znamko Bone. Prvi je iz poliestra izdelal kajak za spust, ki je imel obliko padajoče vodne kaplje, kar je bil povod za razvoj kajaka za spust, ki ga izdelujejo danes. Iz Ludwigsburga se je v Solkan vrnil 1992, dve leti živel v Devinu in se 1994 spet vrnil v Solkan.

S kajakaštvom se je začel ukvarjati 1948, ko je bil med ustanovitelji Brodarskega društva Solkan (od 1959 Kajak klub Soške elektrarne). 1948 se je s Tonijem Prijonom udeležil tečaja za kajak na divjih vodah v Celju, od koder sta prinesla tudi kajakaški čoln – kajak z lesenim ogrodjem in gumijasto prevleko. V društveni delavnici so člani izdelali lesene čolne – sandoline in modele jadrnic. S tekmovanji v kajaku na divjih vodah je začel v Solkanu in postal eden najboljših jugoslovanskih kajakašev. Na spustu za svetovno prvenstvo je 1959 v Treignacu (Francija) osvojil drugo mesto, v isti disciplini je bil 1961 v Dresdnu tretji. Šestkrat je bil posamični in moštveni prvak Jugoslavije.

1961 je bil imenovan za najboljšega športnika Goriške, istega leta ga je Ljudska tehnika Jugoslavije imenovala za najboljšega športnika države v okviru svoje organizacije, dobil pa je tudi priznanje Branka Ziherla. Pet let pred tem je prejel priznanje za zasluge ob deseti obletnici delovanja Ljudske tehnike Jugoslavije.

Bone Pavel, športnik-kajakaš, r. 29. jan. 1932 v Podlaki (Bate) pri Grgarju, živi kot lastnik delavnice čolnov v Ludwigsbergu (Zahodna Nemčija). Oče Avgust, mati Ivanka Žbogar. Po poklicu mizar. Od febr. 1948 član brodarskega društva v Solkanu (leta 1973 je ob 24-letnici društva prejel častno članstvo). Tu je začel tekmovati v disciplini v kajaku na divjih vodah (F-1). Dosegel je vrsto uspehov, tako v Jugosl. kot na tujem, in postal tako eden najboljših jugosl. kajakašev. Najpomembnejši uspehi: 2. mesto v spustu na svet. prvenstvih leta 1959 v Franciji ter 3. mesto v spustu leta 1963 v Vzhodni Nemčiji. B. je bil šestkrat državni prvak kot posameznik in šestkrat v moštveni vožnji. Vrsto zmag pa je B. dosegel še v Meranu, Ivrei, Tacnu, Špindlerovih mlinih, Augsburgu itd. Bil je stalni član državne reprezentance. Leta 1961 je bil proglašen za najboljšega športnika Goriške, Ljudska tehnika Jugoslavije pa ga je proglasila za najboljšega športnika države v okviru svoje organizacije.

Prim.: PrimN 1961, 51/52, 9; Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Lj. 1968, 353; PrimN 1961, 29, 16.

[brez navedbe avtorja]