Bohinec, Valter (1898–1984)

BOHINEC, Valter (Walter Bohinc; šifra: V. B.), geograf, kartograf, speleolog, bibliotekar (r. 12. 8. 1898, Volosko, Opatija, Hrvaška; u. 18. 5. 1984, Ljubljana, pokopan v Ratečah).

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in 1916 maturiral. Zemljepis in zgodovino je študiral na Dunaju, v Zagrebu, Neaplju in Ljubljani, kjer je 1921 pri Arturju Gavazziju doktoriral z disertacijo Vertikalno pomikanje prebivalstva v južnem pritočju Drave od Toblaškega polja do Dravograda v letih 1880–1910 in postal prvi doktor znanosti na Geografskem inštitutu Univerze v Ljubljani. V šolskem letu 1923/24 se je izpopolnjeval pri Alfredu Hettnerju na univerzi v Heidelbergu.

Službeno pot je začel na Geografskem inštitutu Filozofske fakultete ljubljanske univerze, kjer je bil 1921–22 pomožni, 1922–26 pa redni asistent. Nato je zaradi spora s predstojnikom prekinil univerzitetno kariero. 1927–39 je poučeval na tretji oziroma prvi gimnaziji v Ljubljani. 1930 je opravil strokovni izpit za srednješolskega profesorja iz zemljepisa, narodne zgodovine in slovenskega jezika, 1939, ko se je zaposlil na grafičnem in kartografskem oddelku Univerzitetne knjižnice v Ljubljani (poznejši NUK), kjer je delal do upokojitve konec 1965, pa je kot eden prvih Slovencev opravil še državni strokovni izpit za bibliotekarja.

1936–42 je bil privatni docent za regionalno geografijo na ljubljanski univerzi, od 1950 pa zunanji znanstveni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa SAZU z nalogo sistematičnega zbiranja slovenske speleološke literature.

Po upokojitvi (delovno dobo je končal v nazivu višji znanstveni sodelavec) je v NUK ostal honorarno zaposlen še dve leti, dokler ni 1967 postal zunanji (honorarni) znanstveni sodelavec Inštituta za geografijo SAZU (zdaj Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU), kjer je deloval do 1979.

Bil je vsestranski ustvarjalec, iskriv predavatelj, prizadeven urednik, zavzet organizator in neumoren pisec, ki sta ga krasila bogato jezikovno znanje in prefinjen občutek za lep slovenski jezik. Njegovi prispevki imajo tako znanstveni kot strokovni in poljudnoznanstveni značaj. Izkazal se je tudi kot prevajalec v nemški jezik. Čeprav je najbolj plodna delovna leta preživel kot srednješolski profesor, se ni odrekel raziskovalnemu in strokovnemu delu na področjih geografije, kartografije, speleologije in bibliotekarstva. Ukvarjal se tudi z ekslibristiko in filatelijo.

Vseskozi je ostal zvest lastnim pogledom na svet ter široki in objektivni kritični presoji ustvarjalnosti posameznika in stroke kot celote. Bil je ustanovni član Geografskega društva Slovenije, 1925–28 tudi njegov predsednik. Skupaj s Franjem Bašem, Ivanom Rakovcem, Ivom Rubićem in Romanom Savnikom se je udeležil strokovne ekskurzije v Kamniško-Savinjske Alpe, na kateri so 1923 ustanovili interni petčlanski Geografski klub, ki si je kot eno od osrednjih nalog zadal ustanovitev in izdajanje slovenske geografske revije, imenovane Geografski vestnik. Prva številka je izšla 1925. Bohinec je bil njen odgovorni izdajatelj in urednik (1925–27), prispeval je tudi uvodno razpravo o dotedanjem razvoju geografije pri Slovencih.

Ukvarjal se je tako s fizično kot družbeno in regionalno geografijo, pri čemer je največ pozornosti namenjal demografiji, geomorfologiji, glaciologiji, krasoslovju, turizmu, obmejnim področjem slovenskega ozemlja, takrat manj znanim tujim deželam in zgodovinskim vidikom kartografije. Bil je zavzet spremljevalec geografskih in še bolj speleoloških dogajanj, v znanstveni in strokovni periodiki je predstavil mnoge vrstnike, s katerimi je bolj ali manj tesno sodeloval pri geografskem, kartografskem in jamarskem delu. Razen v Geografskem vestniku je objavljal v Naših jamah, Geografskem obzorniku, Glasniku geografskog društva iz Beograda, Hrvatskem geografskem glasniku iz Zagreba, Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, Ilustraciji, Proteusu, Planinskem vestniku, Etnologu, Slovenskem etnografu, Mentorju, Mladiki, Naših razgledih, Turističnem vestniku, Koledarju Mohorjeve družbe, raznih občinskih in spominskih zbornikih, slovenskem dnevnem tisku, kongresnih zbornikih ter praških revijah Slawische Rundschau in Prager Presse. Sodeloval je tudi pri Pomorski enciklopediji in Slovenskem biografskem leksikonu. Že pred drugo svetovno vojno se omenja med pobudniki priprav za Atlas Slovenije.

Pomemben je njegov prispevek pri pripravah in izdelavi srednješolskih geografskih učbenikov, ki obravnavajo predvsem regionalno geografijo sveta in Evrope ter občo geografijo. Večina učbenikov je bila namenjena slovenskim učencem in dijakom, nekateri so bili prevedeni v hrvaščino. Uveljavil se je tudi kot priznan urednik različnih strokovnih in priložnostnih zbornikov ter odličen predavatelj po raznih društvih ter na strokovnih srečanjih doma in v tujini.

Glavna sodelavca pri njegovem štiridesetletnem kartografskem delu oziroma izdelavi zemljevidov in atlasov sta bila kartograf Ivan Selan in geograf France Planina. Sam se je ukvarjal predvsem z uredniškimi in redaktorskimi opravili, tudi z ustrezno priredbo zemljepisnih imen.

Sodeloval je pri pripravi več kot trideset različnih zemljevidov in šolskih atlasov, med njimi priredbe avstrijskega Kocenovega geografskega atlasa (1934), italijanskega atlasa založbe De Agostini (1941) in hrvaškega Šolskega atlasa (1950). Njegova prva zemljevida, ki ju je 1925 tudi sam izrisal, prikazujeta varstveni park v Dolini sedmerih jezer in slovenske meteorološke postaje. Prvi zemljevid, ki ga je pripravil v okviru založbe, je bil stenski Politični zemljevid Evrope (1929), sodeloval pa je še pri pripravi namiznih in stenskih zemljevidov drugih celin, Jugoslavije in Slovenije v različnih merilih. Tako kot njegovi nekaj mlajši turistični in planinski zemljevidi so tudi ti po svoji bogati vsebini, preglednosti in estetski skladnosti postali merilo kakovosti. Sodeloval je tudi pri pripravi Turistično-prometnega zemljevida Ljubljane v merilu 1 : 15.000 in atlasa jugoslovanske jadranske obale (1964). Širši javnosti je morda najbolj znana Turistična avtokarta Slovenije z Istro in Hrvatskim Primorjem v merilu 1 : 300.000 (1959).

Preučeval in raziskoval je stare zemljevide, ki prikazujejo slovensko ozemlje, in o tem napisal več razprav, npr.Slovenske dežele na zemljevidih od 16. do 18. stoletja (1969) ter Lazius, Planinska reka in Cerkniško jezero (1970). Pripravil je tudi spremno študijo k faksimilu Kozlerjevega zemljevida iz 1853 (1975).

Aktivno se je vključil tudi v obnovitev in delovanje jamarske organizacije po drugi svetovni vojni ter si prizadeval za mednarodno uveljavitev slovenskega krasoslovja. Že v rani mladosti je pokazal posebno zanimanje za podzemeljski kraški svet in se aktivno vključil v po prvi svetovni vojni ponovno prebujeno dejavnost Društva za raziskovanje jam. Udeležil se je mnogih raziskovalnih pohodov v brezna in jame v domovini in sosednjih državah. Z biologom Romanom Kenkom in geologom Janezom Žurgo je sestavil podroben načrt za znanstveno raziskovanje kraških jam, ki ga je 1927 objavil v Geografskem vestniku kot uvod v monografijo o Županovi, sedanji Taborski jami. Čeprav je od takrat preteklo že skoraj stoletje, razprava še vedno velja kot redek primer analize, popisa inkompleksne obravnave raziskane jame.

Ko je 1955 začel izhajati zbornik Acta carsologica, je postal njegov sourednik (do 1976). Bil je ustanovitelj in z Romanom Savnikom sourednik speleološkega glasila Naše jame (1959–67) ter sourednik Jamarskega priročnika (1964) in publikacije 150 let Postojnske jame (1968). 1954–62 je bil predsednik Društva za raziskovanje jam Slovenije, 1955–58 tudi prvi predsednik na njegovo pobudo ustanovljene Speleološke zveze Jugoslavije, nato do 1967 (z izjemo 1965–66) predsednik Jamarskega kluba Ljubljana matica. 1965 je bil generalni tajnik 4. mednarodnega speleološkega kongresa, ki je potekal v Jugoslaviji oz. Postojni, Ljubljani in Dubrovniku, na katerem je bila ustanovljena tudi Mednarodna speleološka zveza. 1968 je kot glavni urednik pripravil njegov zajeten kongresni zbornik.

O slovenskem krasu in njegovem podzemlju je večkrat pisal v nemških, avstrijskih in madžarskih speleoloških revijah. Za Internationale Bibliographie fur Speläologie Huberta Trimmla, ki je 1954–64 izhajala na Dunaju, je prispeval zapis o jugoslovanskem speleološkem tisku. Izkazal se je tudi kot prevajalec vrste vodnikov po naših turističnih jamah. Poskrbel je za nemški prevod publikacij Predjamski grad (1960) ter Postojnska jama in druge zanimivosti krasa (1966). Plod njegovega delovanja na grafičnem in kartografskem oddelku NUK je študija o upodobitvah slovenskega krasa na starejših zemljevidih, objavljena v Naših jamah (1970).

Ob navedenem je bil tudi bibliotekar, ki je pomembno pripomogel k uveljavljanju knjižničarskega izobraževanja, v katerem je tudi aktivno sodeloval. Bil je prvi in dolgoletni vodja kartografskega in slikovnega oddelka v NUK, ki je bil ustanovljen 1948, ter vzgojitelj številnih knjižničarskih delavcev. Na obeh področjih, na katerih je prišlo do veljave njegovo obsežno in temeljito strokovno znanje, je opravil pionirsko delo.

Obstoječo zbirko kartografskega in slikovnega oddelka je povečeval z gradivom, ki ga je zbiral iz Federalnega zbirnega centra, zapuščin, z nakupi in dotokom dolžnostnih izvodov. Tako je zbiral in obdeloval ne le zemljevide in atlase, ampak tudi številne slike znamenitih osebnosti, krajevne, pokrajinske in umetniške razglednice, ekslibrise, grbe, grafike in drugo pomembnejše slikovno gradivo. Napisal je Navodila za katalogizacijo zemljevidov in atlantov (1953) ter priročnik Katalogizacija kartografskega gradiva (1966). Na matičnem oddelku je več let zapored organiziral manjše razstave zemljevidov in predaval o razvoju kartografije. Pripravljal in urejal je tudi odmevnejše razstave, npr. 1954 Kartografska podoba slovenskega ozemlja v zgodovinskem razvoju in 1957 skupaj z Društvom za raziskovanje jam Slovenije Slovenski podzemeljski svet.

Od vsega začetka je bil predavatelj na bibliotekarskih tečajih. Za tečajnike je napisal skripto o zgodovini knjižnic (1950), zgodovini knjig, knjižnic in tiska je namenil tudi več člankov (1947, 1959, 1957). Po smrti Mirka Rupla je bil 1963–64 nadomestni ravnatelj NUK.

Turistična zveza Slovenije ga je 1955 nagradila z zlatim turističnim znakom. 1956 ga je Avstrijsko geografsko združenje (Österreichische Geographische Gesellschaft) imenovalo za dopisnega člana. Geografsko društvo Slovenije mu je jeseni 1968 podelilo častno članstvo, istega leta ga je za njegovo delo v društvu ter Jugoslovanski speleološki zvezi in na mednarodnem speleološkem prizorišču za prvega častnega predsednika imenovalo tudi Društvo za raziskovanje jam Slovenije, sedanja Jamarska zveza Slovenije. Društvo bibliotekarjev Slovenije mu je 1967 podelilo Čopovo diplomo, Prirodoslovno društvo Slovenije 1972 častno članstvo, 1974 pa Zveza društev bibliotekarjev Jugoslavije diplomo. Prejel je tudi več visokih državnih odlikovanj: 1968 red dela z rdečo zastavo, 1975 red zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1978 pa red bratstva in enotnosti z zlatim vencem.

Bohinec Valter, geograf, speleolog, bibliotekar, strokovni pisatelj, r. 12. avg. 1898 v Voloskem pri Opatiji. Srednjo š. v Lj., univerzo v različnih krajih (Dunaj, Zagreb, Neapelj, Heidelberg). Promoviral je z disertacijo Vertikalno premikanje prebivalstva v južnem pritočju Drave od Toblaškega polja do Dravograda v letih 1880–1910 (1924). Poleg rednega poučevanja na lj. sred. š. je bili asistent na komaj ustanovljenem Geografskem inštitutu ljU (1922–26) in privatni docent (1936–1942). V knjižničarsko stroko je prišel 1938 v NUK in tu ostal do 1965, ko je bil upokojen kot višji znanstveni sodelavec. Še nekaj let je bili tu honorarno zaposlen, dokler ni kot honorarec postal sodelavec Inštituta za geografijo SAZU. Iz šolske prakse in potrebe je nastajalo B.-čevo delo, ki se kaže v njegovih šolskih učbenikih za geografijo in deloma v kartografiji. Skupaj s sodelavci je pripravil Zemljepis za srednje in njim sorodne šole II. del: Izvenevropske zemljine, Lj. 1930; Zemljepis za II. razred sred. in njim sorodnih šol, Lj. 1932; Zemljepis za III. razr. srednjih in njim sorodnih šol. 2. pred. izd., Lj. 1936; Zemljepis za IV. razr. srednjih šol; Zemljepis zemljin za II. in III. razr. srednjih šol. Lj. 1947; Obči zemljepis za višje razrede sred. š. I. (Lj. 1946, 19512 (hrvaški prevod: Opča geografija za više razr. srednjih škola L, Zgb 1951); 19522. Kot kartograf je sam ali v sodelovanju z drugimi pripr. nad 30 zemljevidov in atlantov (med drugimi: Politični, stenski zemljevid Evrope, Lj. 1929; Kocenov geografski atlas (slov. in hrv. izd. 1937, 1934); posamezne kontinente; Federativna ljudska republika Jugoslavija, Lj. 1948 (ročni zemljevid, M je izšel v več kot 10 nakladah); nekaj izdaj je izšlo tudi v stenskem formatu; Školski atlas in Šolski atlas (več izdaj, tudi pod naslovom Veliki šolski atlas); FLRJ Jugoslavija. Avto karta. Lj. 1966; Slovenija in sosednje pokrajine. Lj. 1954; Julijske Alpe, Lj. 1952; Kamniške Alpe in soseščina, Lj. 1954 in mnogo drugih ročnih, stenskih in turističnih zvd. Od leta 1954 do 1962 je bil predsednik Društva za raziskovanje jam S je, ista leta tudi predsednik Speleološke zveze Jsle. Leta 1965 je bil generalni sekretar Organizacijskega komiteja IV. mednar. speleološkega kongresa v Lj. Od 1968 je prvi častni preds. Društva za raziskovanje jam Sje. Urejal ali sour. je posamezne zvezke Poročil (Acta carsologica), Naše jame, 150 let Postojnske jame ter Actes du IV.e Congrès International de Spéléologie en Yugoslavie, t. III, Lj. 1968. Na organizacijskem področju svojih strok je bil član 5-članskega Geografskega kluba, ki je pod njegovih vodstvom na 1. seji 1923 pobudil geografsko glasilo Geografski vestnik (1925), ki mu je bil prvi izdajatelj in odg. ur. Veliko je storil tudi za popularizacijo geografske in speleološke vede s predavanji širom Sje. B. je bil med prvimi Slovenci, ki so opravili drž. izpit za bibliotekarja. Kot znanstvenik mednarodnega formata je strokovno uredil in dvignil kartografski oddelek NUK na višino podobnih zbirk v svetu. Poleg zemljevidov in atlantov pa je zbral in klasificiral izredno veliko število grafik, krajevnih, osebnih in umetniških razglednic. Izdal je Navodila za katalogizacijo zemljevidov in atlantov (1953) ter Katalogizacija kartografskega gradiva (1966) poleg skript, ki so izšla kot povzetek predavanj za bibliotekarje Zgodovina knjig, knjižnic in tiska (več izdaj: 1947, 1950, 1957). Obsežna je tudi bera njegove publicistike, ki se je pretežno ukvarjala s problemi v zvezi z geografijo in knjigo, tako: Zemljepisni obris Julijske krajine, 1930; Geografija sodobne Evrope, Lj. 1934; Kje smo in kako smo (v: Spominski zbornik Sje, Lj. 1939); Sredozemlje in njegovo podnebje, 1939. Pisal je v M, KolMD, Proteus. V posebni knjigi je izšlo delo: Nil in dežela Egipčanov, I. Lj. 1944. Ukvarja se tudi z ekslibristiko in filatelijo. Österreichische geographische Gesellschaft je B.-a imenovalo za dopisnega člana (1968). Isto leto ga je Geografsko društvo Sje imenovalo za svojega častnega člana.

Prim.: Jaro Dolar, Dr. V. B., Knjižnica 1968, 82–3; Ivan Gams, Prof. dr. V. B. – sedemdesetletniik, GV 1968, 173–7 s sl. in bibl.; Delo 1968, št. 218; Naše jame 1968, 101–2.

Brj.