Blankin, Evgen (1863–1921)

BLANKIN, Evgen (Evgen Blanchini), duhovnik, socialni delavec, pisatelj (r. 7. 3. 1863, Bijače/Biacis, Italija; u. 11. 3. 1921, Videm/Udine, Italija). Oče Ivan, kmet, mati Marija Terezija, r. Podreka. Stric Peter Podreka, narodni buditelj in duhovnik.

Z enajstimi leti je vstopil v videmsko semenišče (1874) in kljub slabemu zdravju z odliko končal gimnazijo in bogoslovje. Z Ivanom Trinkom sta bila sošolca in prijatelja. V času šolanja je bil prefekt v zavodu Giovanni da Udine. Leto po posvetitvi v duhovnika (aprila 1885) je postal kaplan v Arbeču (Erbezzo), vendar se je zaradi bolezni vrnil v zavod Giovanni da Udine, kjer je bil zaposlen kot profesor. 1887 je postal kaplan v mestecu Santa Maria la Longa in 1890 prevzel mesto podravnatelja v sirotišnici Orfanotrofio Tomadini v Vidmu. Od 1899 do smrti je bil župnik v župniji San Giorgio Maggiore v Vidmu.

Deloval je na področju sociale, vzgoje, gospodarstva in izseljeništva. V svoji župniji je poljedelce učil modernejših oblik kmetovanja in pri tem zagovarjal metodo »Solari« (kolobarjenje gomoljastih pridelkov z žitom in uporaba umetnih gnojil), o čemer je kot prvi v Furlaniji napisal več knjig. Pospeševal je ustanavljanje kmečkih hranilnic in posojilnic ter zadružnih mlekarn. 1903 je v Vidmu ustanovil prvo Delavsko hranilnico in posojilnico. V katoliških dnevnikih Il Cittadino Italiano in Il Crociato je pisal o kmetijstvu, kmečkih in delavskih posojilnicah in hranilnicah ter o zavarovalništvu.

Skrb je posvečal tudi beneškim in furlanskim izseljencem. 1901 je bil med ustanovitelji ljudskega urada Segretariato del Popolo, ki je izseljencem nudil pomoč. V okviru tega urada je izdal tri publikacije, namenjene izseljencem. Obiskoval je izseljence po Sloveniji, Avstriji in na Bavarskem, kjer je ustanavljal izseljenske urade. Ustanovil je društvo za izseljence s strokovno šolo v Mariboru in Ljubljani. O izseljenski problematiki je pisal v dnevniku Il Crociato in o tem govoril po župnijah.

Za zapuščeno in osirotelo mladino je ustanovil t. i. rekreacijske zavode, ki jim je priključil še strokovne šole: 1900 Ricreatorio festivo femminile udinese Maria Immacolata (dekliški zavod v Vidmu), 1902 Ricreatorio festivo maschile udinese (deški zavod v Vidmu), 1906–08 zavod pri Sv. Ozvaldu, ki mu je 1911 prizidal še cerkev sv. Ozvalda. Po njegovi smrti so dekliški zavod prevzele sestre dorotejke iz Benetk, ki še danes vodijo zavod z njegovim priimkom v nazivu.

Med prvo svetovno vojno je pomagal revežem in beguncem, hotel je ustanoviti zavod za vojne sirote, vendar zanj ni dobil sredstev. Umrl je v revščini. 1996 so Beneški Slovenci v Špetru ustanovili združenje, ki je imenovano po njem.

Blankin (Blanchini) Evgen, socialni delavec, kmetijski in izseljenski strokovnjak, pisatelj, r. 7. marca 1863 v Bijačah (Biacas) nad Špetrom Slovanov, u. 11. marca 1921 v Vidmu. Oče Ivan, kmet, mati Marija Terezija Podreka je bila sestra dvojčica nar. buditelja in župnika Petra Podreke. B. je 1874 vstopil v vidamisko semen., kljub bolehnosti je gimn. izdelal z odliko, enako tudi bogoslovje (s Trinkom sta bila najboljša bogoslovca). Hkrati je bil prefekt v zavodu »Giovanni da Udine«. Posv. 24. apr. 1885. Postal je kaplan v Arbeču (Erbezzo, 1886), a zaradi bolezni se je moral spet umakniti v zavod »Giovanni da Udine« za prof. Leta 1887 je odšel za kaplana k S. Maria la Longa in 1890 za podravn. v Orfanotrofio Tomadini v Vidmu. Od 1899 do smrti je bil župnik pri S. Giorgio Maggiore v Vidmu. Poživil je versko življenje. Prvi je začel izdajati župnijsko glasilo (Bollettino parrocchiale). Pospeševal je češčenje Srca Jezusovega in iz franc. prav. knjigo II mese del S. Cuore di Gesù. Ker je bila župnija sestavljena iz revežev, delavcev in kmetov, se je posvetil gospodarsko-socialnim problemom. Z živahno propagando med poljedelci jih je skušal vzgojiti v modernejše obdelovalce zemlje. Bil je navdušen zagovornik metode »Solari«, katere glavna lastnost je kroženje gomoljastih pridelkov z žitom in uporaba umetnih gnojil. O tem je napisal več knjig, prve te vrste v Furlaniji: II metodo d'agricoltura Solari e la questione agraria nell'economia pubblica e rurale d'Italia (Udine 1897, str. 174; II. izd. Turin 1898); La proprietà agraria nel Friuli Italiano ed i suoi bisogni economici e sociali (1898, str. 81); druga izd. ima naslov La proprieta agraria ed i bisogni economici e sociali degli agricoltori nel Friuli italiano (1900, str. 230); na koncu je dostavak o mlekarnah, delavskih strokovnih združenjih in o krščanski demokraciji; La Slavia (1901, str. 28) je ponatis iz prejšnje knjige, posvetil jo je »Prijatelju Ivanu Guijonu na veseli dan njegove prve sv. maše ta tretji natis knjižice o dragi nam slovenski domovini«. V opombi na 8. str. zavrača tiste, ki bi radi zatrli beneško slovenščino. Conferenze sulle latterie sociali cooperative – Unione professionale del lavoro – Enciclica sulla Democrazia Cristiana (1901, str. 168, dve izdaji). Pospeševal je ustanavljanje kmečkih hranilnic in posojilnic (Casse rurali), zadružnih mlekarn, v Vidmu je ust. prvo Delavsko hranilnico in posojilnico (26. febr. 1903). Veliko je pisali o furlanskem in beneško-slovenskem kmetijstvu, o kmečkih in delavskih hranilnicah in posojilnicah, o zavarovalništvu v oba videmska kat. dnevnika (II Cittadino Italiano do 1900 in njegovega naslednika II Crociato do 1911). Druga skrb so mu bili beneški in furlanski izseljenci in v videmski škofiji je bil prvi, ki se je začel zanje stvarno zanimati. Bil je med ustanovitelji »Segretariato del Popolo« (1901), ki je pomagal izseljencem in nudil pravno pomoč domačim revežem. Ustanovil je Rafaelovo dražbo med duhovniki za misijone med izseljenci (1902). Sam je obiskoval izseljence po Sloveniji, Avstriji in na Bavarskem in povsod ustanavljal izseljenske urade. Posebno učinkovito središče je ustanovil v Mariboru in Lj. (Društvo za izseljence s strokovno šolo). V okviru Segretariata je izdali tri publikacije o izseljencih: Opera dei sacerdoti del Friuli per gli emigranti, Per gli emigranti, Provvedimenti per gli emigranti (1901–1904). Sodeloval je pri dnevniku Il Crociato s članki o izseljenstvu, govoril po župnijah o izseljencih. Za te zasluge ga je Accademia Popolare di Udine imenovala za dopisnega člana. Tretje B.-ovo področje je bilo socialno-vzgojno. Za zapuščeno mladino je zgradil Ricreatorio festivo maschile udinese (Moški praznični oratorij, 1902), v katerem se je zbiralo do 400 dečkov iz vsega mesta. Ko so mu 1906 drugi prevzeli zavod, je odprl pri S. Osvaldo nov rekreatorij (1906–1908) in mu prizidal še cerkev sv. Ozvalda (1911). Podobno je odprl Ricreatorio festivo femminile udinese Maria Immacolata (1900) in mu priključil (1905) strokovne šole. Vsako leto je izdajal posebno brošuro (izvestje) s poročili o položaju zavoda. Po njegovi smrti so šole prevzele sestre dorotejke iz Benetk, ki še vedno vodijo zavod pod naslovom Scuola Parificata Femminile »Blanchini« Media ed Istituto Tecnico. Tej šoli je B. v oporoki zapustil vse premoženje. Ko mu je nadškof Rossi okt. 1910 odvzel dekliški oratorij, je B. protestiral in obnovil deški rekreatorij (1910–1911), ker pa ni mogel dobiti nobenega duhovnika, ga je opustil. Med prvo svetovno vojno je pomagal siromakom in beguncem, po vojni je nameraval ustanoviti zavod za vojne sirote, a ni našel sredstev. Zadnja leta je preživel v revščini in bolehnosti, izčrpavalo ga je preveliko delo. Pogreb je bil veličasten, med drugimi mu je govoril tudi msgr. Trinko.

Prim.: Spominski članek ob smrti C. F., La Patria del Friuli, 23. mar. 1921; Glauco (Paolino Urtovic): Un parroco di Udine, Udine 1928; Matajur 1952, 45, 3 s sl.; Evgen Blankin, TKol 1957, 55–65 s sl.; Elpidio Ellero, L'azione sociale e pedagogica di don Eugenio Blanchini, doktorska disertacija na papeški lateranski univerzi, 1973–1974, str. 353, kjer je izčrpno prikazano B.-ovo življenje in dalo z bogato literaturo (en izvod je v videmski sameniški knjižnici).

Jem.