Bizjak, Alojz (1903–1981)

Bizjak Alojz (Lojze), publicist, r. 12. apr. 1903 v Potočah (Kamnje) v številni družini (enajst otrok). Oče Ivan je bil cestar, mati Marija Pelicon. Nižjo gimn. je obiskoval v Gor. 1914–15, nato v Šentvidu nad Lj. 1917–18. Slov. učiteljišče v Tolminu, maturiral v italij. jeziku 1925 že v Vidmu. Fil. fakulteto je študiral v Firencah, skupina filozofija in zgodovina. Tu je diplomiral z razpravo Filozofija Franza Schellinga (1930). V zadnjem letniku je vpisoval it. in lat. jezik, zaradi aretacije pa študija ni končal z diplomo, vendar je strok. prof. izpit napravil v Rimu (1932). Poučeval je na drž. učiteljišču v Arezzu, na znanstv. liceju (liceo scientifico) v Perugii. Ker se je med tem vključeval v narodnopolitično delo (sodeloval s TIGR, itd.) je tudi zaradi šikan od strani učencev na it. š. bil večkrat zaprt in tudi izključen s posebnim dekretom, ki mu je prepovedoval poučevanje na vseh it. sred. š., ter črtan iz seznama (albo) srednješolskih prof., pa čeprav so bili na njegovi strani znanstveniki, kot: E. Codignoila in N. Rodolico. Do jeseni 1933 je bil v domačem kraju, potem emigriral v Jslo, nostrificiral diplomo in dosegel jugosl. državljanstvo. Po letu dni brezposelnosti, nameščen v Narodnem muzeju v Lj. (1933–34), nato na II. deški meščanski šoli v Mrbu. Leta 1940 ponovno polagal profesorski strokovni izpit v Lj. Julija 1941 izseljen skupaj z družino iz Maribora v Slavonsko Požego, predan ustašem in od tu odveden v taborišče Gračanica pri Tuzli. Po nekaj mesecih se vendar zaposli kot profesor, spočetka na klasični gimnaziji v Visokem pri Sarajevu (poučeval it.), nato na II. drž. gimn. v Sarajevu, nakar je bil 1944 dodeljen drž. učiteljišču v Sarajevu. Po osvoboditvi se vrnil na služb. mesto na mrb. gimn., kasneje pa se odzval povabilu in prišel na Primorsko, kjer mu je bilo ponujeno ravnateljsko mesto v Trstu. Sprejel je profesorsko službo na gimn. v Ajdovščini (najprej na nižji, potem na popolni). Tu poučeval do upokojitve (1971). B. je najprej objavil nekaj člankov s področja spekulativne filozofije. Prisiljen umik z it. šolskega področja je onemogočil njegovo nadaljnje delo. Po emigriranju v Maribor je začel objavljati, tokrat kritike in ocene slikarskih razstav, predvsem kluba Brazda, pa tudi premier v Narodnem gledališču, v Večerniku. Z vnemo se je posvečal umetnosti Alberta Sirka, Zorana Mušiča, Ivana Kosa. Članek s področja estetike in likovne umetnosti je objavil v Maleševi Umetnosti (1939/40, 273–8, 298–302). Po 1945 je prispeval nekaj o A. Sirku v Šijančevo monografijo o umetniku (Trst 1952, 62–63), 1. 1967 pisal o Sirkovem slavju v Sv. Križu (PDk 1967, št. 118) ter spomine na Sirka (katalog Albert Sirk, Piran 1972), istočasno pa začel objavljati v PrimN (1973) serijo člankov o umetniškem aktu in njegovi interni strukturi, zapiske o razstavah in likovni umetnosti. Na zgodovinskem področju je njegovo najobsežnejše delo knjiga Gornja Vipavska v narodnoosvobodilni borbi (Ajdovščina 1967). V brošuro Tekstina 25 let (Naših 25 in 148 let, Ajdovščina 1974) je prispeval zgodovinski pregled. Za zbornik občinskih praznikov slovenskih mest je prispeval poglavje Peti maj občinski praznik mesta Ajdovščine (1975). Črtica Spomini iz vojne je izšla v Jadranskem kalendarju 1935, 171–6.

Prim.: osebni podatki; revije in tiski citirani v članku; F. Šijanec, Albert Sirk, Trst 1952, 67 in pass.; Albert Sirk. Retrospektivna razstava... Piran 1972, 45, 50–52; portretiral ga je (»Portret prijatelja Lojzeta«) Albert Sirk, 1935 (o. pl. 69x49).

Brj.