Berbuč, Alfonz (1892–1957)

BERBUČ, Alfonz (Alfonz Marija Jožef Berbuč), nabožni pisec, cerkveni organizator (r. 6. 2. 1892, Kanal; u. 3. 7. 1957, Šempeter pri Gorici). Oče Aleksander, uradnik, mati Jožefa, r. Favetti.

Osnovno šolo je obiskoval v Ajdovščini in Gorici (1899–04), gimnazijo v Gorici (1904–12), teologijo na teološki fakulteti univerze v Innsbrucku (1912–17); tam je 1916 prejel duhovniško posvečenje. 1917 se je pred koncem študija vrnil v Gorico. Kaplansko službo je opravljal v Kanalu in Ročinju (1918–20) in v Črnečah (1920–25), bil je vikar v Štomažu (1925–28) in nato do smrti župnik v Šempetru pri Gorici (1928–57). Tu je po prvi svetovni vojni na mestu stare, ki je bila porušena v času vojne, zgradil novo župnijsko cerkev po načrtih arhitekta Maksa Fabijanija (1929 jo je posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej), oskrbel je zvonove in orgle in pomembno prispeval pri prenavljanju verskega življenja. Po izločitvi slovenskega jezika in petja iz javnosti je pospeševal cerkveno petje in vzgojil več pevovodij in organistov. S svojimi prispevki je sodeloval pri mladinskem listu Vrtec (Ljubljana) in Zborniku svečenikov sv. Pavla (Gorica). Bil je odbornik Katoliškega tiskovnega društva in podpredsednik Goriške Mohorjeve družbe (1939–47). V tej vlogi je 1944 sklical preostale odbornike Družbe in tako obnovil njeno delo. Bil je soustanovitelj lista Slovenski Primorec (1945). Kot sodelavec Goriške Mohorjeve družbe je pripravil molitvenik za odrasle Molimo, ki je doživel več izdaj (1931, 1936, 1944, 1955), in molitvenik za mladino Z Bogom (1940, 1948, 1958, 1965). Za tisk je pripravil evangeljsko harmonijo Blagovest v dveh delih: prvi del je izšel 1939 (v Mohorjevi knjižni zbirki), drugi pa je bil 1940 zaplenjen. Ugledno mesto med slovenskimi primorskimi duhovniki mu je pomagalo, da ga je goriški nadškof Carlo Margotti vključil v več škofijskih delovnih teles: imenoval ga je za škofijskega voditelja združenja Apostolske zveze duhovnikov, sinodalnega spraševalca (1941) in člana komisije za cerkveno umetnost (1942). Ko je bilo po koncu druge svetovne vojne obnovljeno malo semenišče v Gorici s slovensko gimnazijo, je Berbuč postal duhovni voditelj in profesor verouka v malem semenišču ter predavatelj moralne teologije za slovenske študente teologije v bogoslovnem semenišču.

Berbuč Alfonz Marija Jožef, nabožni pisatelj, duhovnik, r. 6. febr. 1892 v Kanalu ob Soči uradniku Aleksandru in Jožefi Favetti, u. 3. jul. 1957 v Šempetru pri Gorici. Osn. š. je obiskoval v Ajdovščini in Gor. (1899–04), gimn. v Gor. (1904–12), bogoslovje na U v Innsbrucku (1912–17), kjer je bil posv. v mašnika 15. jul. 1916. Ko se je po kobariškem zlomu fronta umaknila na Piavo, se je B., ne da bi diplomiral, vrnil v Gor. (1917). Služboval je kot kaplan v Kanalu (1918–20) in v Črničah (1920–25), kot vikar v Štomažu (1925–28) in kot župnik v Šempetru pri Gorici (1928–57). Dopisoval je v V in ZbsvP. Kot sotrudnik GMD je izdal molitvenik za odrasle Molimo, ki je doživel več izdaj (1931, 1936, 1944, 1955), in molitvenik za mladino Z Bogom (1940, 1948, 1958, 1965). Pripravil je za tisk evangeljsko harmonijo Blagovest, ki je ležala v zapuščini dr. Josipa Ličana: I. del je izšel 1939; II. del 1940 je bil zaplenjen. Bil je odbornik KTD in podpreds. GMD (1939–47). Sredi vojne marca 1944 je kot podpreds. GMD sklical preostale odbornike in tako obnovil družbeno delovanje. Bil je soustanovitelj lista Slovenski Primorec (1945). V Šempetru je po prvi vojni sezidal novo cerkev, oskrbel orgle in zvonove in visoko dvignil versko življenje. Bil je goreč duhovnik, mož globokega notranjega življenja. Za duhovnike je več let vodil mesečne duhovne obnove na Kostanjevici. Nadškof Margotti ga je pritegnil tudi k osrednjemu škofijskemu vodstvu in mu poveril službe škofijskega voditelja Apostolske zveze duhovnikov, sinodalnega spraševalca (1941), člana komisije za cerkveno umetnost (1942). Ko je bilo 1946 obnovljeno malo semenišče v Gorici s slov. gimn., je B. postal spiritual in prof. verstva v malem semenišču ter prof. moralne teologije za slov. bogoslovce v velikem semenišču.

Prim.: ŠematGor 1938, 1942; NadškAGor, arhivalije; ZbsvP 1920, 173, 195; 1924, 47, 62; Katg 11. 7. 1957; KGMD 1959, 156; Klinec GMD, 192.

R. K.