Bensa, Štefan (1839–1900)

Bensa Štefan, ravnatelj nadškofijske pisarne, kapiteljski sholastik, r. 5. apr. 1839 v Štmavru kmetu Jakobu in Mariji Ani Pintar, u. 2. jan. 1900 v Gor. in pokopan v Štmavru. Srednje š. in bogoslovje v Gor. Po mašniškem posv. (20. dec. 1851) je bil kaplan in učitelj v Šlovrencu pri Moši (1852–1853) in v Štanjelu (1853–1854) ter kaplan v Kanalu (1854–1855). Novi škof Andrej Gollmayr ga je jun. 1855 poklical v Gor. za nadškofovega kaplana (1855–1861) in kanclista v škofijski pisarni (1856–1858). Kasneje je bil tajnik na ordinariatu (1858–1861) in hkrati tudi nadškofov osebni tajnik (1858–1861). Gollmayr je brž spoznal B.-ovo vestnost, upravno sposobnost in marljivost in mu poveril vodilno vlogo v škofijskih uradih: bil je kancler (1861–1871) in zatem ravnatelj ordinar. pisarne (1871–1900); konzistorialni svetovalec (1861–1900), kanonik (1871–1896) in potem sholastik metropolitskega kapitlja (1896–1900), preds. cerkvenega sodišča (1880–1894). V svojem 44-letnem službovanju na škofiji je bil B. ožji sodelavec treh nadškofov: Gollmayra, Zorna in kard. Missie. Vsi važnejši uradni dopisi v lat., nemšč., ital. in slovenščini so prišla izpod njegovega peresa ali vsaj po njegovih navodilih. Sestavljal je škofijske letopise (šematizme) in liturgične direktorije, sodeloval pri FoliumGor, sestavljal zapisnike škofovskih konferenc. Kadar je bil škof odsoten, je kot delegat vodil škofijske posle. Nadškofje so mu izkazovali polno zaupanje. Za velike zasluge je bil odlikovan z viteškim križcem Franca Jožefa (1895). Veliko je storil za ustanovitev deškega (Werdenberškega) semenišča Andreanuma v Gor.: bil je tajnik (1857) in zatem ekonom pri odboru za odprtje semenišča. Zavod so odprli najprej v Marušičevi hiši v ul. Seminario, nasproti bogoslovju (1858), nato v Coroninijevi palači na Cingrofu (1860) in končno v lastni hiši v ul. Cristo (1869). B. je moral kot vodja semeniške uprave skrbeti za nabirke v škofiji, za nakup stavbe v ul. Oristo, za vzdrževanje profesorskega zbora in dijakov. Kasneje je ostal le član semeniščnega upravnega sveta. Bil je tudi član skrbništva (kuratele) pri Goriški zastavljalnici in posojilnici (Monte di pietà). Kot zaveden Slovenec je B. tesno sodeloval s sošolcem Andrejem Marušičem pri narodnoosveščevalnem delu. Ker niso slov. duhovniki v Gor. našli razumevanja niti pri slov.-it. kat. društvu Circolo Cattolico (Katoliška družba goriška) in niti ne pri slov. političnem društvu Soča, so aprila 1872 ustanovili poseben pripravljalni odbor, ki so ga sestavljali Št. Bensa, Ivan Kumar, dr. Ivan Hrast, Jože Marušič in dr. Jos. Gabrijevčič. Ta odbor je ustanovil kat. tednik Glas (od 18. 6. 1872 do 30. 5. 1873) in kat. narodno-politično društvo Gorica (1. 3. 1873). V času, ko je B. vodil škofijske urade, se je začelo tudi slov. uradovanje, tako da je bila slov. stranka lahko postrežena v slovenščini. Lep B.-ov portret hranijo na domu pri Bensovih v Štmavru.

Prim.: NadškAGor, arhivalije; ŠematGor 1851–1900; SBL I, 341; ZD 1861, 72; 1869, 134, 398, 424; Domovina 1869, 134; Glas 1872, 18.6. in 5.7.; A. Červ, Sv. gora, Gor. 1883, 138; FoliumGor 1897, 54–64; 77–80; Glaricini, 350–352; A. Marušič, Moja doba in podoba, Gor. 1898; Eco 1900, 3. in 5. 1.; S. Rutar, Dnevnik, Trst-N. Gor. 1972, 99.

R. K.