Benedetič, Filibert (1935–2005)

BENEDETIČ, Filibert, pesnik, dramatik, prevajalec, publicist, narodno-kulturni delavec (r. 17. 2. 1935, Tržič/Monfalcone, Italija; u. 13. 10. 2005, Gorica, Italija, pokopan v Pevmi, Italija). Oče Jožef, delavec v tržiški ladjedelnici, mati Zofija, r. Kocina.

Končal je štiri razrede italijanske osnovne šole in peti razred slovenske osnovne šole (1942−46), vse v Tržiču. 1946−47 je hodil v slovensko srednjo šolo v Trstu, 1949−53 na slovensko učiteljišče v Gorici, kjer je sodeloval pri povojnem obnavljanju slovenskega kulturnega življenja. Želel je študirati na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost, vendar so mu to preprečila neurejena razmerja med italijanskim in slovenskim šolstvom. Zato je 1953 začel na univerzi v Benetkah (Facolta di lingue e letterature straniere) študirati ruski jezik in evropsko književnost. Po tretjem letniku je študij zaradi pomanjkanja denarja prekinil in ga končal 1973, ko je diplomiral z nalogo o uprizarjanju ruskih del v tržaškem slovenskem gledališču med 1902−73. 1963−64 je s slovensko štipendijo živel v Ljubljani, kjer se je seznanjal s kulturnim in gledališkim življenjem. 1967−78 je bil upravnik tržaškega Slovenskega stalnega gledališča, nato ravnatelj slovenskega sporeda na Radiu Trst A, kjer je skrbel tudi za slovenske televizijske oddaje v okviru RAI. 1978−82 je bil svetovalec pri tržaški občini, ob tem je deloval v slovenskih zamejskih organizacijah, mdr. v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi. Bil je član socialistične stranke. 1998 se je upokojil in se spet preselil v Gorico. Istega leta je kljub upokojitvi postal svetovalec za čezmejno televizijo, 1999 pa so ga člani Društva Slovensko gledališče izvolili za predsednika upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. V tej funkciji se je trudil zagotavljati finančno podlago za obstoj tega gledališča. Po krajšem bolehanju za rakom je umrl na svojem domu v Gorici.

Pisal je liriko, dramatiko in publicistiko. Pesmi je začel objavljati kot srednješolec v goriški šolski reviji Mladi vzori, pozneje pa večinoma v zamejskih publikacijah (Soča, Jadranski koledar, Primorski dnevnik, Tokovi). 1966 je izdal pesniško zbirko Razpoke, v kateri prevladujejo motivi narave, ogroženega zamejskega slovenstva, osebnih razočaranj, tudi erotičnih, ter motivi mesta z osamljenim posameznikom in bojem za preživetje. 1967 je njegov dramski prvenec, alegorično-simbolno dvodejanko Ne vedno kakor lastovke s tematiko ogroženega primorskega zamejskega slovenstva in izseljevanja, uprizorilo tržaško Slovensko gledališče. 1972 je isto gledališče uprizorilo njegovo družbenokritično dramo Pravila igre o sodobni urbanizaciji, ki načenja zamejsko slovenstvo, sloneče na kmetstvu. 1975 je isto gledališče uprizorilo njegovo dokumentarno igro Rižarna o tržaškem uničevalnem koncentracijskem taborišču. Napisal jo je s pesnikom in dramatikom Miroslavom Košuto po gradivu časnikarja Albina Bubniča. 1981 so ob odprtju slovenskega Kulturnega doma v Gorici uprizorili Benedetičevo Krvavo rihto. Kot publicist je pisal o problemih zamejskih Slovencev in položaju tržaškega slovenskega gledališča. Prevajal je iz italijanščine, španščine, poljščine in ruščine, večinoma za Radio Trst A.

Benedetič Filibert, pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, r. 17. febr. 1935 v Tržiču (Monfalcone). Oče Jožef, delavec v ladjedelnici, mati Zofija Kocina, oba iz Goriških Brd. Po it. osn. š. (4 razr. 1942–46) obiskoval 5. razr. slov. osn. š. v Tržič

u. Sprejemni izpit za srednjo šolo opravil v Gor., (po dogovoru so vsi dijaki iz Tržiča šli na srednjo š. v Trst); 1946/47 obiskoval sr. š. v Trstu, od 1949–1953 pa učit. v Gor. Filozofsko fakulteto (Facoltà di lingue e letterature straniere) obiskoval v Benetkah od 1954, vendar je na koncu 3. letnika prekinil zaradi težkega socialnega stanja. Doktoriral s tezo Uprizarjanje ruskih del v trž. slov. gledališču 1902–1973, (1973). Vojaščino služil v Neaplju in Bariju (1959/60). Od 1960–1964 nezaposlen. S štipendijo Sklada Borisa Kidriča bil v Lj. (1963–64), kjer je pod patronatom ljD spoznaval kult. in gledal. življenje Slje. Od 1964 zaposlen pri SGT kot tajnik (že 1954 prišel honorarno v trž. gled.; nastopil v Pregarčevi drami Odločitev; od marca do junija 1959 nastavljen v gledališču kot upravno osebje), od 1967 ravnatelj. Pesmi je začel objavljati v dijaškem almanahu Mladi vzori (psevdonim Miroslav; Pogled na Tržič, Glej... in mladosti ni več, Gor. 1953, 8, 25), nadaljeval še v Soči, JKol, PDk, Tokovih, Perspektivah, Sodobnosti. Pisal je še v Asterisco, Umana, II Goliarda, Scena (Novi Sad), Delo, Večer itd. Izdal pesniško zbirko Razpoke (Trst 1966). Nekaj malega je pisal tudi prozo. Kot dramatik je napisal dvodejanko Ne vedno kakor lastovke (premiera v trž. gled. 23. 2. 1967), ki obravnava primorsko izseljenštvo. Igra je izšla tudi v knjižni izdaji. Delno v Kapljah 1967, 144–20. Drama v dveh dejanjih so Pravila igre, ki obravnavajo problem urbanizacije. V tisku je izšel konec I. dej. ljudske igre Petrova vrnitev (PDk 1965, 115, 17). Skupaj z Miroslavom Košuto in ob gradivu Albina Bobniča je napisal dramski tekst Rižarna (upriz. trž. gled. 1975). Tesno na gledališko dejavnost je vezana pretežna večina njegovega esejističnega dela. V njem največkrat obravnava gledališke probleme, skrbi za priznanje statusa gledališča in ureditev delovnih pogojev ter mesta, ki naj bi ga gledališče imelo v sklopu it. gledališč. B. je todi prevajal; iz španščine (Clarin, Lorca, Unamuno); iz it. (Saba, Ungaretti); iz rušč. (novele Tolstoja), iz poljšč. (Rózewicz). Prevodi so bili le v manjši meri tiskani, pretežno brani na RAITrstA in RTVLj. Kot publicist je 1974 ob Mednarodni konferenci o manjšinah pripravil poročilo Zapisi iz kulturne zgodovine Slovencev v Italiji (cikl. razmnoženo). Je sodel. in član literarne redakcije Enciclopedia monografica del Friuli-Venezia Giulia, v katero je prispeval razpravo Gli Sloveni (vol. I, p. 2, str. 753–754). Prav tako član uredn. odb. knjige Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni (Trst 1974), v kateri je napisal II. pogl.: Zatiranje Slovencev in Hrvatov, str. 47–70. Zastopan v živem Orfeju (1970), v izboru Rusi most (1967), s sl.

Prim: j. t. [Josip Tavčar], PDk 1966, 49; Drago Košmrlj, Delo 1966, 61, 6; France Pibernik, Sodobnost 1961, 2, 215–7; France Filipič, Dialogi 1966, 7/8, 447–8; Jože Koren, LD 1966, 54, 7; Igor Tuta, Zaliv 1966, 2/3, 103; V. D., M(Trst) 1966, 59–60; M. Jevnikar, M(Trst) 1968, 77; SGL I, 47 (Viktor Smolej); Mladina 1970, 39; Pogačnik, pass.; JKol 1975, 14–5; Večer 1970, 70; SB 1953–.

Brj.