Bebler, Aleš (1907–1981)

BEBLER, Aleš (Aleksij Baebler, ilegalna imena Primož, Primož Tratnik, Anton Hartman, ilegalno ime v Španiji Andrej Kobal), pravnik, politik in diplomat (r. 8. 6. 1907, Idrija; u. 12. 8. 1981, Ljubljana). Oče Baltazar Baebler, kemik, gimnazijski profesor, poslovnež, publicist, mati Frančiška, r. Goli. Sinova Anton Bebler, politolog in Primož Bebler, gledališki režiser, hči Neda Bebler, muzikologinja, sestra Damijana Bebler Brecelj, zdravnica, svak Bogdan Brecelj, zdravnik, ortoped, akademik.

Osnovno šolo je obiskoval v Idriji (1913–15, petrazredna rudniška deška ljudska šola) in na Dunaju (1915–16, družina se je tja preselila brez očeta, ki je bil mobiliziran), 1917–19 je v Idriji obiskoval realko, po pobegu družine s strani Kraljevine Italije okupirane Idrije 1919 je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je 1925 maturiral na realni gimnaziji. Tu se je pridružil Sokolu in dijaški organizaciji Sloga. 1925–30 je vzporedno študiral pravo v Ljubljani in Parizu. 1927 je postal član SKOJ-a, na dan razglasitve kraljeve diktature januarja 1929 pa je bil sprejet v KPJ, ki je od 1921 delovala ilegalno. 1930 je doktoriral iz mednarodnega prava na Pravni fakulteti pariške Sorbone. Po nekaj aretacijah, kratkih priporih in enomesečnem zaporu v Franciji se je zatekel v Nemčijo in od tam januarja 1933 po navodilih KPJ kot politični begunec v Sovjetsko zvezo; med drugim je v Moskvi predaval na Kominternini univerzi narodnostnih manjšin Zahoda. 1936 je odšel v Španijo in se v državljanski vojni boril na republikanski strani kot pripadnik mednarodnih prostovoljnih brigad s činom kapetana španske vojske. Bil je težko ranjen in v zadnjih tednih republike evakuiran v Francijo. Iz zaporov v Franciji in Švici se je vrnil v domovino in se predal sodnim oblastem. Za članstvo v KPJ je bil v Ljubljani obsojen na enoletno zaporno kazen. Po odsluženi kazni 1940 se je kot odvetniški pripravnik zaposlil na Okrajnem sodišču v Ljubljani in se aktivno vključil v delovanje KPS. Aprila 1941 je bil eden od sklicateljev zgodovinskega sestanka v hiši Josipa Vidmarja in soustanovitelj odporniške organizacije slovenskih domoljubov, kasneje poimenovane OF. Od junija 1941 do oktobra 1942 je bil kot namestnik komandanta Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet eden izmed vodilnih organizatorjev partizanske vojske. Med italijansko ofenzivo okrog Kočevskega Roga se je septembra 1942 znašel zunaj italijanskega obroča in v nasprotju s poveljem vodstva ukazal po preboju zbiranje skupin partizanov v večje enote ter samoiniciativno ustanovil Gubčevo in Cankarjevo brigado NOV Slovenije. S tem je prispeval k neuspehu italijanske ofenzive. Po končani ofenzivi je bil oktobra 1942 partijsko disciplinsko kaznovan, odstavljen s položaja v Glavnem štabu in napoten na Primorsko kot pooblaščenec IO OF in CK KPS. Bil je soorganizator narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na podlagi njegovega osebnega poročila Glavnemu štabu NOV Slovenije je Vrhovni plenum OF na svojem zasedanju sredi septembra 1943 sprejel sklep o priključitvi Slovenskega Primorja k združeni Sloveniji. 1944–45 je deloval kot pooblaščenec Narodnoosvobodilnega odbora Slovenije na Štajerskem in Koroškem. Septembra 1944 je prevzel uredništvo Ljudske pravice. Ob koncu vojne je imel čin rezervnega generalmajorja. Bil je razglašen za prvoborca in narodnega heroja (1953).

Ob oblikovanju prve narodne vlade osvobojene Slovenije v Ajdovščini maja 1945 ga je NOO Slovenije imenoval za finančnega ministra. Avgusta 1945 je bil premeščen v Beograd, kjer je postal pomočnik zunanjega ministra (do konca 1949). V nadaljevanju profesionalne poti je deloval v državnih institucijah FLRJ oz. SFRJ in mednarodnih organizacijah. Nekajkrat je bil pomočnik (namestnik) oz. v. d. zunanjega ministra FLRJ, poslanec Zvezne skupščine FLRJ in predsednik njenega zunanjepolitičnega odbora (1957–61), 1963–67 član prvega zveznega ustavnega sodišča in od 1967 do konca življenja član Sveta federacije. Od 1971 do smrti je predsedoval Jugoslovanskemu združenju nekdanjih prostovoljcev v španski državljanski vojni. Prizadeval si je za rehabilitacijo žrtev montiranih dachauskih procesov. Bil je med pobudniki okoljevarstvenega gibanja v SFRJ (sam je bil ljubiteljski ornitolog), vpisa pravice do zdravega okolja v Ustavo SFRJ (1974) in od 1973 do smrti predsednik jugoslovanske Zveze društev za varstvo okolja.

Po drugi svetovni vojni je vodil jugoslovansko delegacijo na pogajanjih za reparacije v Parizu, 1945–47 je sodeloval v političnem boju za zahodno in severno mejo FLRJ in Slovenije ter 1946 operativno vodil jugoslovansko delegacijo na pogajanjih v Parizu za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo (podpisana 1947). 1948–49 je kot namestnik zunanjega ministra odigral pomembno vlogo pri izboljšanju odnosov z zahodnimi državami in pridobivanju njihove podpore tedaj mednarodno osamljeni FLRJ. Jeseni 1949 je bil imenovan za stalnega predstavnika FLRJ pri OZN v New Yorku, v letih 1950–51 je bil kot prvi Slovenec član in predsedujoči v Varnostnem svetu OZN. Med korejsko vojno je njegovo sodelovanje s predstavnikoma Indije in Egipta v Varnostnem Svetu OZN prispevalo k oblikovanju gibanja neuvrščenih držav. Kot namestnik zunanjega ministra FLRJ je aktivno deloval pri pripravi Londonskega memoranduma o soglasju z Italijo (1954), s katerim je bila severna Istra z izhodom na Jadranu priključena Sloveniji, ter pri uveljavljanju interesov FLRJ, Slovenije in slovenske narodne manjšine na Koroškem v pogajanjih za sklenitev Avstrijske državne pogodbe (1955). Kot jugoslovanski veleposlanik je služboval tudi v Franciji (1955–57) in Indoneziji (1961–63). 1965 ga je vlada Indije imenovala za enega izmed treh članov arbitražnega sodišča za rešitev obmejnega spora med Indijo in Pakistanom (1968). 1966–69 je bil predsednik Svetovne federacije asociacij za Združene narode (WFUNA). S tega položaja je posredoval za končanje vojne v Vietnamu.

Prejel je več najvišjih odlikovanj FLRJ/SFRJ, Indije, Etiopije in nekaj drugih držav, imenovan je bil za oficirja francoske Legije časti (odlikovan z velikim križem legije časti), v Indiji pa je prejel prestižno Nehrujevo nagrado. Po njem se imenuje osnovna šola v Hrvatinih, v Mestnem muzeju Idrija hranijo njegovo zbirko, v Slovenskem etnografskem muzeju pa njegovo indonezijsko zbirko.

Bebler Aleš, politični delavec, diplomat, publicist, r. 8. maja 1907 (op. ur.: 8. junija 1907) v Idriji. Oče Baltazar Baebler (gl. čl.), gimn. in tovarniški ravnatelj, kemik. Diplomiral na pravni fakulteti in doktoriral v Parizu (1930). Član SKOJ od 1927, član KPJ od 1929. Od 1931 dalje živel pretežno v Franciji in SZ. Marca 1937 se preko centra za zbiranje prostovoljcev za v Španijo, ki so ga organizirali francoski sindikati, prebije v Albacete in nato na fronto na Jarami v bližini Madrida. Bil je komisar XV. mednarodne brigade. V Perales de Tajuna v podoficirskem kurzu. Večkrat je bil v Madridu kot povezovalec zaradi kontakta s štabom mednarodnih brigad. Tu sodeloval kot spiker na radiu za slovenske oddaje. Nato na fronti ob Guadarami, v boju za Villanueva de la Canada in v brunetski ofenzivi. Tu prvič ranjen v nogo. Nato preko Valencie po obali na sever po dolini Ebra, proti Saragozi. V Quintu težko ranjen. Se zdravi v bolniškem centru »internacionalcev« v Benincasa pri Castellon de la Plana. Evakuiran z drugimi ranjenci v Murcio, prebije tu zimo, je operiran in nato evakuiran skupaj z ostalimi težkimi ranjenci v Katalonijo (avg. 1938). Leta 1939 se vrne v Jslo in je leto dni zaprt. Kot nekdanji španski borec je takoj v začetku NOV imenovan za člana vojnega komiteja Slovenije. Na seji CK KPS (22. jun. 1941) postane namestnik komandanta GŠ. Tedaj organizira partizanske edinice v Ljubljanski pokrajini in na Štajerskem. Nov. 1941 organizira napad na Bučko, da bi preprečil izseljevanje Slovencev iz obsavskih območij. Okt. t.l. organizira izhajanje vojaškega lista Slovenski partizan ter sodeluje pri redakciji Kratkih tečajev za partizanske komandante. Sodeluje pri načrtih GŠ za akcije na Gorenjskem, pri formiranju Kozlješkega bataljona in vrste drugih edinic, pri napadu na Preserski most. V marcu 1942 odide na Mokrc; kot komisar pokrajinskega štaba za Notranjsko in Gorenjsko se z delom bataljona Ljube Šercerja prebija na Travno goro, od tu dalje na Kočevsko v Friedrichstein. Tu organizira Južnodolenjski in V. partizanski bataljon. Glavni štab ga imenuje za komisarja III. grupe odredov (4. 4. 1942). Pod vodstvom štaba te grupe so se osnovali Notranjski, Dolenjski, kasneje še Krimski, Dolomitski, Loški in Kočevski odred in se s tem v zvezi ustvarilo prvo slovensko osvobojeno ozemlje. Bil je na sestanku, kjer je bilo dogovorjeno sodelovanje slov. in hrv. enot. Spet v Glavnem poveljstvu; kot član operativnega štaba vodil vse operacije na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Od maja 1942 namestnik komandanta GŠ, po Roški ofenzivi poslan na teren z namenom, da organizira nove brigade. Postane komandant III. grupe odredov. Okt. 1942 pride na Primorsko, kjer postane tajnik PNOO za Primorsko in istočasno sekretar Pokrajinskega komiteja KPS ter delegat Glavnega poveljstva. Od 1942 do 1944 inštruktor CK KPS in IO OF za Slovensko Primorje. Po 8. sept. 1943 odletel z letalom v Novo mesto poročat o stanju v Glavnem štabu. Od jun. 1944 odšel na Štajersko kot sekretar CK KPS. Član SNOS in AVNOJ. Minister za finance v prvi vladi Slovenije. Od 1945 do 1949 pomočnik ministra za zunanje zadeve. Od 1949 do 1952 stalni delegat FNRJ pri ZN, od 1952 podsekretar v sekretariatu za zunanje zadeve, poslanec sveta narodov ljudske skupščine FLRJ, rezervni general major JLA, veleposlanik FNRJ v Franciji, Indoneziji, Indiji. Sodnik ustavnega sodišča. Član CK ZKJ, CK ZKS, GO OF oz. SZDL, član sveta federacije. Nosilec spomenice 1941, reda Partizanske zvezde, Zasluge za narod in Bratstva in enotnosti I. stopnje, Reda hrabrosti. Narodni heroj. Leta 1945 je bil urednik LjP. Bil je vodja jsl. delegacije na pariški mirovni konferenci. Leta 1949 je bil predstavnik Jsle na sestanku štirih ministrov za zunanje zadeve. Je častni predsednik svetovne organizacije združenj OZN, član zvez. odb. borcev NOV in predsednik jugoslovanskega sveta za varstvo in razvoj človekovega okolja. Častni občan Ajdovščine od leta 1970. Kot publicist je izdal: Uloga i rad Komunističke partije Jugoslavije, 1943; Petindvajsetletnica ustanovitve KPJ, 1944 (izšlo vsaj v 5 ponatisih), Primorska se priključuje novi Jugoslaviji, 1944 (psevdonim Primož Tratnik), Za splošno mobilizacijo na Štajerskem, 1944, Za masovno partijo na Štajerskem, 1944; Obletnica rojstva nove Rusije, 1944; Za pravedne granice nove Jugoslavije, 1949 (slovenski prev.: Za pravične meje nove Jugoslavije. Govori in izjave o Trstu, Julijski krajini in slovenski Koroški, 1949); Strana intervencija u Grčkoj, 1949; Načelo suverenitete naroda u međunarodnim odnosima i radnička klasa, 1949; Putovanje po sunčanim zemljama, 1954 (slov. prev.: Potovanje po sončnih deželah, 1956); Nekaj misli o svojstvenosti indonezijske kulture (v: Ljudska umetnost Indonezije); Narodne manjšine v Jugoslaviji, 1960; Malezija, 1965; Nemirna jugovzhodna Azija, 1965; Otroci zemlje in morja, 1966 (skupaj z Vero Bebler). Kot bivši španski borec je leta 1961 ur. knjigo Naši Španci, Bgd 1961; v dva zbornika o tej temi pa je prispeval svoje spomine (Bili smo v Španiji, Lj. 1958; Fant dobre sorte, 235–40, ter Jugosloveni u Španiji, Sarajevo 1959; Listići iz dnevnika, koga nema, 11–30; ponat. v Španija 1936–1939, knj. 3, Bgd 1971, str. 20–44 s sl.; Sećanja na Franca Rozmana Staneta, ibidem, knj 5.) Bil je eden najpomembnejših jsl. diplomatov po 2. svetovni vojni, ko so nastajale meje Jugoslavije. Slika na več mestih v omenjenih knjigah o Špancih.

Prim.: EJ I, 399 (F. Saje); Kojeko 1 in 2; Brecelj, Bibl. partiz. tiska na Primorskem, 34–36; LD 1953, 100, 3; Diplomat »nekega okraja«, Delo 1971, 268, 19 s sl.; PDk 1960, 288; MSE I, 140; SB 1945–.

Brj.