Batič, Andrej (1636–1702)

BATIČ, Andrej (Andreas Battig, Andreas Battich, Andreas Battius, Andreas Pattigh, Andreas Bättig, Andreas Batig), teolog, pridigar (r. 16. 9. 1636, Solkan; u. 17. 6. 1702, Trst, Italija).

Gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je dokončal tudi študij filozofije. Govoril je devet jezikov. V jezuitski red je vstopil na Dunaju, kjer je 1660−62 opravil noviciat. 1663–64 je bil v jezuitskem kolegiju v Trstu gimnazijski profesor. Prvo leto je učil nižje gimnazijske razrede in bil pomočnik knjižničarja, drugo leto pa je poučeval retoriko in poetiko ter bil predstojnik študentske kongregacije. 1665–66 je v kolegiju na Dunaju študiral teologijo. Študij teologije je končal v dveh letih ter bil 1666 na Dunaju že posvečen v duhovnika. 1667 je v jezuitskem kolegiju v Trnavi (danes Slovaška) poučeval retoriko in bil predstojnik dijaške kongregacije Brezmadežne Device Marije. 1668–69 je bil član dunajske hiše profesov; med drugim je opravljal misijonsko službo, t. i. orientalis missio. Sklepati je mogoče, da je opravljal dušnopastirsko službo v eni izmed trgovskih postojank na Vzhodu, zunaj katoliškega dela Evrope. 1670 je bil v tretji probaciji v jezuitskem kolegiju v Győru (Jaurinum, danes Madžarska). 1671 je poučeval retoriko v jezuitski gimnaziji v Gradcu in bil predstojnik bratovščine Blažene Device Marije. V času 1672–73 je v kolegiju v Trstu pridigal v italijanskem jeziku, bil spovednik v cerkvi in svetovalec. 1674–75 je bil v kolegiju v Gorici šolski prefekt jezuitske gimnazije, spovednik v cerkvi, svetovalec in pridigar v italijanskem jeziku. 1676–79 je bil vojaški kurat in spovednik (castrensis missio), prvo leto pri feldmaršalu Raimondu Montecuccoliju, naslednja tri leta pa glavni vojaški kurat (superior castrensis) v cesarski vojski pod lotarinškim knezom. 1680 in 1681 je deloval v kolegiju v Gradcu, bil je župnik v tamkajšnjem gradu in spovednik v cerkvi. V jezuitskih katalogih za 1682 o njem ni podatka, 1683 ga najdemo v kolegiju v Judenburgu, 1684–91 pa je služboval v tržaškem jezuitskem kolegiju, kjer je bil zadolžen za pridiganje v slovenskem jeziku, spovedovanje v cerkvi in pozneje še v kolegiju, zadnja leta je bil tudi svetovalec in pisec zgodovine kolegija. 1692–96 je bival v kolegiju v Gorici, bil je duhovni pomočnik: pridigal je v slovenščini in spovedoval. Zadnja leta svojega življenja je preživel v kolegiju v Trstu in bil od 1697 do smrti teolog tržaškega škofa in spovednik v tamkajšnji cerkvi. Od 1680 je bil izvzet iz javnih funkcij (operarius) in zadolžen zgolj za dušnopastirsko oskrbo.

O njegovem literarnem ustvarjanju je malo znanega. Poznamo naslova dveh njegovih del: obe sta bili natisnjeni v Gradcu, in sicer v šolskem letu 1670/71, ko je bil profesor retorike v graškem kolegiju. V obeh primerih gre najverjetneje za govora. Iz kratkega naslova prvega dela Lycaeum Sapientiae Martis gymnasium je težko sklepati o vsebini; verjetno je šlo za priložnostni govor. Iz naslova drugega Laus Sapientiae pa lahko razberemo, da je šlo za slavilni govor, ki ga je Batič napisal v čast takratnim novim magistrom filozofije graške univerze.

Batič (Battig) Andrej, latinski pesnik, r. v Solkanu (Gor.) 16. okt. 1636 (op. ur.: 16. sept. 1636), u. v Trstu 17. jun. 1702. Humaniora in filozofijo končal v Gorici, teologijo študiral na Dunaju in tam 1660 stopil v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu je bil v dušnopastirski službi v več kolegijih; 1668–71 je bil profesor na gimn. v Gradcu; kot vojaški spovednik je bil poslan v Carigrad za posredovalca v zadevah vere med kristjani in turškim dvorom. To zelo težavno nalogo je z uspehom opravljal do 1683, ko se je moral vrniti na Dunaj. Odslej je vršil le dušnopastirsko službo na Dunaju, v Steyeru, Linzu in Trstu. Objavil je dela: Lycaeum Sapientiae Martis gymnasium, Graecii 1670; Laus Sapientiae ex Sacro Codice deprompta et lyrice Carmine deducta..., Graecii 1671.

Prim.: A. & A. de Backer, Bibliothèque des Ecrivains de la Compagnie de Jésus. I. Liège 1853–61, 449; J. N. Stoeger, Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu ab ejus oirigine ad nostra usque tempora. Viennae 1855, 23; C. Sommervogel: Dicionnaire des ouvrages anonymes et pseudonysmes publiés par des religieux de la Compagnie de Jesus. Paris 1884, 1169, 1172; C. Sommervogal: Bibliothèque de la Compagnie de Jesus. Premiere partie. Bibliographie I. Bruxelles-Paris 1890, 1015; Jugoslaviae scriptores latini recentioris aetatis. Pars II. Zgb-Lj. 1972, 20.

Lc.