Bartholomaeus Justinopolitanus (?–okoli 1508)

Bartholomaeus Justinopolitanus (Budrius, Pelusius), tiskar, r. v Kopru. Od zadnjega desetletja XV. stol. je deloval v Benetkah in tam verjetno u. okrog leta 1508. O njegovem življenju ni podatkov, vendar je gotovo, da se je tiskarstva izučil pri tiskarjih inkunabul v Benetkah in da se je uvrstil med odličnejše beneške tiskarje. Vseh njegovih tiskov danes ni mogoče ugotoviti (številni so brez navedbe tiskarja in letnice), zagotovo so njegovi tiski Phalaridis Tyranni Agrigentini, Apollonii Philosophi pythagorici, Bruti Epiistolae graecae (1498); Ficini Marsilii De triplici vita libri tres (1498). Okrog leta 1491 je prišel v Benetke iz Fossombrona 25-letni Ottaviano dei Petrucci (1466–1539), se tu izučil tiskarstva, se spoznal z B. in tudi delal pri njem. Čeprav je bil B. dosti starejši, sta ta dva tiskarja postala dobra prijatelja in sodelavca v reševanju problemov okrog tiska glasbenih del, za kar se je že dalj časa zanimal in delal tiskarske eksperimente. Ko sta dosegla dobre rezultate, je Petrucci zaprosil in 7. maja 1498 dobil od beneške Signorije dvajsetletni privilegij za notni tisk menzuralne glasbe in tabulatur za orgle. Leta 1501 sta že Petrucci in B. končala svoj prvi zbornik (Harmonice musices Odhecaton), natisnjen po njunem novem sistemu. Delež B.-a pri iznajdbi premičnih stavkov za notni tisk je splošno v literaturi skoraj povsem zanemarjen, čeprav sam Petrucci v svojem prvem predgovoru tega silovitega zbornika (Odhecaton 1501) izrecno poudarja zasluge B.-a. Drugi predgovor istega zbornika je napisal B. in se podpisal »Bartholomaeus Justinopolita«. Vsekakor je očitno, da je pri vseh izdajah Petruccijevih tiskov v periodi njegovega beneškega delovanja (1501–1508) sodeloval tudi B. vsaj do leta 1506, to se pravi, preden je Petrucci svoj tiskovni obrat združil z Amadejem Scottom in Nikolajem da Raphael. Petruccijevi tiski so Odecaton I–III (1501–1503), Motetti I–V (1502–1505), Missae I–XI (1502–1506), Lamentationes I–II (1506) in Frottole I–IX (1504–1508). Verjetno je B. nekako v tem času umrl, a Petrucci je leta 1511 svoj obrat preselil v svoje rojstno mesto Fossombrone. Zanimivo je, da so nekateri avtorji iznajdbo premičnih stavkov za notni tisk pripisovali istrskemu rojaku iz Motovuna Andreju Anticu, duhovniku v Rimu, čeprav je ta dosti pozneje le uporabil Petrucci-Bartolomejev sistem pri tisku skladb za orgle (Frottole intabulate da sonare organi Libro primo, Romae 1517).

Prim.: G. Amati, Ricerche storico-critico-scientifiche sulle origini, scoperte, invenzioni e perfezionamenti fatti nalle lettere, nalle arti e nelle scienze con alcuni tratti biografici degli autori piu distinti... V. Milano 1830, 510; A. Schmid, Ottaviano dei Petrucci da Fossombrone, der erste Erfinder des Musiiknotendruckes mit beweglichen Metalltypen und seine Nachfolger im sechzehnten Jahrhunderte, Wien 1845; I. Kukuljević, 196; A. W. Ambros, Gesehichte der Musik III, Leipzig 1881, 193–202; A. Zenatti, Arohivio storico per Trieste, L'Istria ed il Trentino I, Roma 1881, 172; R. Fulin, Dooumenti per servire alla storia della tipografia veneziana. Archivio Veneto XXIII/1. Vanezia 1882, 84–212, doc. 76; D. A. Vernarecci, O. de Petrucci da Fossombrone, inventore dei tipi mobili metallici fusi della musica nel secolo XV, Bologna 1882; J. Mencin, Hrvatska enciklopedija, priručni rječnik znanja I. Osijek 1887, 166; P. Stancovich, Biografia degli uomini distinti dell'Istria, 2. ed. Capodistria 1888, 414–15; J. Rosenthal, Incunabula tvpographica, catalogue dune colleotion dincunables... Munich 1900, 84; G. Caprin, L'Istria Nobilissima II. Trieste 1907, 133; G. Garollo, Dizionario biografico universale I. Milano 1907, 104; II. Milano 1907, 153; Brockhaus Konversations–Lexikon XII. (14. Aufl.) Leipzig 1908, 107–08; B. Ziliotto, Capodistria. 2. ed. Trieste 1910, 18; B. Ziliotto, La cultura letteraria di Trieste e dell'Istria I. Dall'aintichità all'umanesimo, Trieste 1913, 117; E. Naumann, Illustrierte Musikgeschichte. 5. Aufl., Stuttgart-Berlin-Leipzig 1921, 129, 134, 136, 165; H. Riemann, Musik-Lexikon. 10. Aufl. Berlin 1922, 902–03, 969–70; B. Ziliotto, Storia letteraria di Trieste e dell'Istria, Trieste 1924, 22; Gilhofer & Ranschburg, Incunabula typographica 1459–1500 (Cat. 192), Viennae 1925, 69; Gilhofer & Ranschburg, Eine oesterreichische Bibliotek alter Drucke (Kat. 209), Wien 1927, 20; F. Vatielii, Encitlt 27, 64–65; S. Chiereghin, Storia della musica. Milano 1938, 139, 162; D. Fava, Manuale degli incunaboli, Verona 1939, 81–82; J. Andreis, Povijest glazbe, Zgb 1942, 61; V. Ukmar, Zgodovina glasbe, Lj. 1948, 88–89, 314; A. Gspan-J. Badalić, Inkunabule v Sloveniji, Lj. 1957, 58, 154, 433; S. Cella 18, 41; V. Manasterioti, ME II. Zgb 1963, 395; J. Andreis, Music in Croatia, Zgb 1974, 31, 35; J. Andreis, Povijest hrvatske glazbe, Zgb 1974, 45, 50–51.

Lc.