Bartolomasi, Angelo (1869–1959)

Bartolomasi Angelo, tržaško-koprski škof 1919–1922, r. 30. maja 1869 v Pianezza pri Turinu in prav tam u. 28. febr. 1959. Pokopan je v domači župnijski cerkvi, kjer so mu vojaški kaplani vse Italije postavili umetniški nagrobni spomenik. Ordin. 11. jun. 1892 in posv. v derbškega (Derbe) naslovnega škofa 15. jan. 1911. Med prvo vojno je bil vojaški škof (Ordinario Militare d'Italia). Po prisilni odpovedi škofa Andreja Karlina (nov. 1919) je bil 15. dec. 1919 imenovan za tržaško-koprskega škofa, ustoličen 25. jan. 1920 v Trstu in 1. febr. v Kopru. Kot pravičen in odločen kat. škof je ostro obsojal krivično ravnanje in nasilje nad slovanskim življem v Julijski krajini: 14. marca 1921 je v pismu na ministrskega preds. Giolittija ostro obsodil slepost ital. politike nasilja in nezvestobo danim obljubam; v pastirskem pismu 21. maja 1921 je protestiral proti fašističnemu terorju pri volitvah leta 1921, ko so napadali cerkve, duhovnike, župnišča in uničevali knjige, opremo in posvečene predmete; avgusta 1921 je protestiral pri civilnem generalnem komisarju v Trstu zaradi pritiska na duhovnike, naj zapustijo svoja službena mesta, tako da so nekatere župnije ostale brez dušnih pastirjev. B. je o vsem tem obvestil tudi papeža Benedikta XV., ki mu je 2. avg. 1921 poslal znano apostolsko pismo, ki se je bralo v vseh cerkvah tržaško-koprske škofije in ki je vzbudilo veliko pozornost v svetovni javnosti zaradi ostre obsodbe fašističnih zločinov nad slovenskim in hrvaškim življem v Julijski krajini. Ker so bila vsa njegova prizadevanja brezuspešna, se je škofiji odpovedal: 11. dec. 1922 je bil premeščen za škofa v Pinerolo. Pozneje je spet prevzel posle vojaškega ordinarija kot naslovni škof petrenški (18. nov. 1935). Med drugo svetovno vojno se je kot vojaški ordinarij, tj. kot najvišji cerkveni predstojnik vseh vojaških kaplanov in pripadnikov oboroženih sil v Italiji, zelo zavzemal za osvoboditev slovenskih mladostnikov, rojenih v letih 1925 in 1926, ki so bili leta 1943 pred časom mobilizirani, da so smeli oditi iz vojske v civilne službe, za može in fante, vtaknjene v »posebne delavske bataljone«, da so jih smeli slovenski duhovniki obiskovati in podpirati, ter za izboljšanje strašnih razmer v internacijskih taboriščih na Rabu, v Gonarsu, v Padovi in drugod.

Prim.: Čermelj, Slovenci, 29, 191, 196–200; Klen 12, 15; B. Milanovič, II, 533–35; Klinec, GMD 126, 170–72; Gatterer, 343, 677, 687, 706; revija Trieste, sett. 1963; JAlm 1925–30, 100; Kacinova 238–40; Apih, Italia 65, 159, 168, 195.

Šah in R. K.