Barbaro, Francesco (okoli 1545–1616)

Barbaro Francesco, oglejski patriarh, r. ok. 1545 v Benetkah, u. prav tam 27. apr. 1616. Oče Marco Antonio, prokurator Sv. Marka. Po nekaj letih službovanja pri beneških poslaništvih v Turinu, Firencah in Bizancu je postal duhovnik. Papež Sikst V. ga je 1585 posvetil v naslovnega škofa v Tiru in ga dodelil za koadiutorja beneškemu patriarhu Giovanniju Grimaniju. Patriarh je še nadalje bival v Benetkah, pomožni škof Barbaro pa se je naselil v Vidmu in dejansko upravljal oglejski patriarhat, sprva kot generalni vikar (1587) in po Grimanijevi smrti (u. 3. 4. 1593) kot redni patriarh. Že desetletja niso oglejski patriarhi smeli stopiti na patriarško ozemlje znotraj avstrijskih meja. Nadvojvoda Ernest je na prošnjo papeža Klementa VIII. dovolil patriarhu Barbaru, da je izvršil kanonično vizitacijo na Goriškem m Gradiščanskem (4. 4. – 25. 7. 1593) in zatem še na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. O tej vizitaciji je B. poslal papežu izčrpno poročilo (1594). V Gor. je B. posvetil cerkev sv. Ivana (19. 5. 1593) in Vnebovzete pri kapucinih (4. 9. 1596). Patriarh B. je v duhu tridentinskega cerkvenega zbora razvil temeljito dejavnost za cerkveno in versko obnovo, posebno s sinodalnimi zborovanji: duhovniško zborovanje v Gor. (1593), pokrajinska sinoda v Vidmu (1596), škofijska sinoda za duhovnike beneške republike v Čedadu (1600) in za duhovnike avstrijskega dela škofije v Gor. (1602), škofijska sinoda v Vidmu (1605). Po končani kanonični vizitaciji (1593) je B. sklical v župnijsko cerkev v Gor. vse duhovnike goriško-gradiščanske grofije (28. 7. 1593). Na tem duhovniškem zboru (congregatio) je razglasil vrsto uredb (constitutiones). Med drugim je zaukazal, naj dušni pastirji med sv. mašo razglasijo tudi predpise tridentinskega cerkvenega zbora o porokah, »prevedene v italijanski, slovenski (sclauonica) in nemški jezik«. Na pokrajinski sinodi v Vidmu (1596) je B. zaukazal, naj se v vseh škofijah oglejske cerkvene pokrajine uporabljajo rimske liturgične knjige: misal, brevir in obrednik. Vendarle v deželah, kjer se rabita misal in brevir v ilirskem jeziku (sinode so se udeležili tudi škofje iz Trsta, Kopra (lustinopolis), Novigrada (Emonia), Pićna, Poreča in Pulja), se te ilirske knjige lahko še nadalje rabijo, le da se napake popravijo. Uporablja naj se rimski katekizem, preveden v ilirski jezik; v cerkvah naj se enkrat na mesec preberejo v ilirski jezik prevedeni tridentinski predpisi o porokah. Na goriški sinodi 1602 je B. zopet zaukazal, naj dušni pastirji po enkrat na mesec preberejo pri maši slovenski prevod tridentinskega odloka o porokah (str. 31); vsi duhovniki naj uporabljajo izključno le rimski misal, brevir in obrednik (str. 53); pridigarji naj črpajo snov zlasti iz »rimskega katekizma«, prevedenega v materinske jezike (str. 56). Vsako nedeljo naj duhovniki poučujejo krščanski nauk v domači govorici: otroke naj zbirajo vsako nedeljo popoldne v cerkvi ter jih, razdeljene po razredih, poučujejo v verskih resnicah in v vzgojnih vajah. »Kjer še ni takšnih šol, naj jih kurati po modri razsoji brž ustanove!« Tudi odraslim naj duhovniki vsako nedeljo po pridigi nudijo verski pouk: »Z jasnim glasom in počasno izreko naj z njimi zmolijo očenaš, angelski pozdrav, ap. vero, 10 božjih zapovedi, 7 poglavitnih grehov, tako da jih prisotni dojamejo in si jih zapomnijo. Opozorijo naj vernike, naj molitev pozorno ponavljajo in se je naučijo« (str. 54–55).

Prim.: ŠematGor 1842, 1847; Czoernig 1969, 744, 757; Paschini III., 256; Marcuzzi, Sinodi Aquiljensi, Udine 1910, 272; Costitutiones proimiulgatae ab Ill.mo et Rev.mo D. D. Francisco Barbaro Coadiutore Aquileiae et Visitatore Ap. In publica Congregatione Goritiae habita post peraetarn Comitatus Gorit. et Capitaneatus Gradiscae visitationem, die 28. julii 1593; Concilium provinciale Aquilijense primum. Celebratum A. D. 1596. Apud Hier. Fronam 1597; Decreta promulgata ab Ill.mo ac Rev.mo D. D. Franc. Barbaro Patriarca Aquileiae. In Dioecesana Synodo Goritiae habita Nationis Germanicae et Sclaivonicae Dioecesis Goritiensis. A. D. MDCII, die 25. Junii. Utmi, J. B. Natolinum 1602.

R. K.