Bandeu, Jakob (1683–1752)

Bandeu Jakob (kasneje, posebno v poljudnih spisih in leposlovju – pri Preglju itd. – Bandel), dacar, r. 1. mar. 1683 v Gor. in tu 15. dec. 1752 umrl. Oče Martin je bil hlevar, konjar, nekaj časa preglednik robotnikov in takrat znan pod imenom »Martin od robote«. Baron Taccò je posredoval, da je postal stavbni pisar. To službo je kasneje prevzel mladi sin Jakob. Materi je bilo ime Katarina. B. je pozneje postal nižji deželni uradnik v glavarjevi pisarni in oskrbnik grofov Attemsov. Njegova žena, natakarica, je bila doma s Kranjskega. B. je imel štiri otroke: Filipa, Ivana, Katarino in Rožo. L. 1709 je prevzel v zakup izterjevanje državnega davka na meso in vino (»Fleischkreuzer«). B., ki ga zgodovinski viri opisujejo kot človeka, zmožnega vsake hinavščine, podlosti in izdajstva, je opravljal ta poklic s tako nasilnostjo in koristolovstvom, da je izzval upor tolminskih kmetov dne 27. marca 1713. Tolminski puntarji, ki so naslednjega dne v velikem številu, okrog 6.000, prikorakali v Gor., so B.-u porušili hišo, ki je stala v Contrada del Teatro, sedanji ul. Garibaldi, B. pa je svoje bogastvo skril; sam se je zatekel v Gradec. Ko so se razmere pomirile, se je vrnil v Gor. in bil 1. 1738 povzdignjen v plemiški stan s pridevkom de Freuenhaus. Bil je eden najbogatejših goriških meščanov. L. 1739 je sklenil postaviti prvo mestno gledališče, ki ga je na njegovem zemljišču zgradil mojster Anton Vidrig. Od tega si je obetal velik zaslužek, saj so bogati meščani hodili na gledališke predstave v Videm in Trst. Morda je k temu pripomoglo tudi njegovo nagnjenje do gledališča, saj dokumenti pričajo, da se je v mladih letih družil z igralskimi skupinami in bil tudi sam igralec. »Gledališče Bandeu« (Teatro Bandeu) so odprli že mar. l. 1740 z melodramo »Arsace«. Kasneje so repertoar B.-ovega gledališča polnile razne drame po zgledu Metastasia. »Teatro Bandeu« je deloval nepretrgoma do l. 1779, ko ga je upepelil požar. Za B.-ovo gledališče je značilno, da je imelo na sporedu dela, ki jih srečamo v sočasnem gledališkem repertoarju evropskih mest in prestolnic in med njimi tudi Ljubljane. B.-ov sin Filip Bandeu de Freuenhaus ga je obnovil in razširil ter ponovno odprl 1. 1782. Delovalo je do Napoleonovih časov. Danes stoji na kraju nekdanjega B.-ovega teatra Verdijevo gledališče (Teatro Verdi).

Prim.: LibBapt Parochia S. Hilarii t. VI. Gor., 390; LibMort Parochia S. Hilarii III, Gor., 285; Kmečki punti na Slovenskem, Situla, 13, Lj. 1973, dokument št. 27; Atti degli Stati Provinciali di Gorizia e Gradisca, v Pokrajinskem zgodovinskem arhivu v Gor., P 47, R 21; Ludvig Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in dan Matriken der Grafschaft Görz und Gradišča, Görz 1904, 398; Morelli, III., 140; G. D. della Bona, 202; Czoernig, 1873; Czoernig 1968, 787; A. Planiscig, Cenni cronistorici sul teatro di Società di Gorizia, Gor. 1881, 4, 11; C. L. Bozzi, Primordi del Teatro e il dramma musicale a Gorizia, Gor. 1932; R. M. Cossar, Gorizia daltri tempi, Gor. 1934, 85, 244; R. M. Cossàr, Artisti e artigiani del Teatro di Gorizia nei suoi due secoli di vita, »La Porta Orientale«, Trieste, luglio-agosto 1935, 345; C. L. Bozzi, II Teatro di Società «Giuseppe Verdi», Gor. 1937, 3; R. M. Cossàr, Storia teatrale goriziana in libretti dopera settecenteschi, v »La Porta Orientale«, Trieste, XVII, 1947, n. 4–6, 85; Cossàr, Storia, Pord. 1948, 159, 163; G. Manzini, L'arte della stampa a Gorizia nel sec. XVII, Studi Goriziani, Gor. 1963, XIV, 88; W. Zettl, II »Teatro di Società« a Gorizia, Iniziativa Isontina, Gor. 1972, anno XIV, n. 4/56, 99–116; W. Zettl, II »Teatro di Società« a Gorizia, Gor. 1973; A. Rejec, Predlog za dramo v letu kmečkih puntov, PDk 1973 (28. I.), št. 24, str. 5; S. Škerlj, Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Lj. 1973; lit. upodobitev v Pregljevem romanu Tolminci (več izdaj), v Remčevem Velikem puntu (več izdaj).

Češč.