Babudri, Francesco (1879–1963)

BABUDRI, Francesco, publicist in zgodovinar (r. 26. 11. 1879, Trst, Italija; u. 27. 8. 1963, Bari, Italija). Oče Jakob, krojač, mati Katarina.

Otroštvo je preživel v Poreču. 1902 je bil posvečen v duhovnika. Po posvetitvi je bil v Vižinadi župni upravitelj. 1908–19 je v Poreču opravljal naloge tajnika društva Società Istriana di Archeologia e Storia Patria. Potem ko je zapustil duhovniško službo, je bil 1924–31 zaposlen v tržaškem muzeju Civico Museo di Storia ed Arte. 1931 se je preselil v Bari, kjer je bil profesor italijanske literature. Proučeval je tudi zgodovino južne Italije. Objavljal je besedila iz cerkvene zgodovine, arheologije, umetnosti, folklore in narodopisja. Posebej pomembna so dela Eshatologische Volks-Raetsel aus Istrien (1908) in Rime e ritmi del popolo istriano (1906–08; ljudske pesmi in običaji v Istri), Ancora rime e ritmi del popolo istriano (1910; obravnava ljudskega slovstva v Istri) in Usanze, tradizioni e leggende delle terre nostre (1921). V zgodnjem obdobju je Babudri objavil pesniški zbirki Carmina (1900) in Nova Carmina (1901) ter kratko prozo Paesi e figure della campagna istriana (1924). Pisal je tudi dramatiko (Santa Cecilia, 1906).

Babudri je raziskoval krščansko zgodovino tržaškega območja in Istre; rezultate je objavil v člankih Cronologia dei vescovi di Capodistria (1909); I vescovi di Parenzo (1914) ter I vescovi di Trieste (1924). V kratki publikaciji s primesmi politične propagande Novim podložnikom Italije (1919) (največkrat navedena pod naslovom Tukaj smo in bomo ostali!) je Babudri slavil Italijo v odnosu do Avstro-Ogrske, obenem pa priznaval obstoj Beneških Slovencev oz. slovenstva. Svoje dotedanje delo je predstavil tudi v lastni bibliografiji Bibliografia de'miei scritti (settembre 1900–settembre 1931). Babudrijevo življenje je podrobneje raziskoval Nicola Roncone v obsežnem delu L'Istria e la Puglia negli studi di Francesco Babudri (1997), kjer je poleg Babudrijevih zaslug pri raziskovanju zgodovine Istre in Trsta izpostavil njegov doprinos k proučevanju umetnosti srednjega veka v provinci Apulija. O zgodovini mesta Bari je Babudri objavljal v publikacijah Japigia, Archivio Storico Pugliese ter Gazzetta del Mezzogiorno. Mesto Bari je po njem poimenovalo tudi ulico.

Babudri Francesco, it. publicist, r. 26. nov. 1879 krojaču Jakobu in Katarini v Trstu. Bogoslovje študiral v Gor. ord. v Poreču 3. 8. 1902. Bil je nekaj časa župni upravitelj pri Sv. Nedelji (S. Domenica, Visinada). Nato je izstopil iz duhovniške službe in postal prof. it. literature v Bariju. Pisal je številne razprave iz cerkvene zgodovine, arheologije, umetnosti (posebno o Tominčevih delih v Almanacco del Popolo), folklore in etnografije. Začel je s pesmimi (Carmina, 1900, Nova Carmina, 1901), prozo (Paesi e figure della campagna istriana, 1924) in dramatiko (Santa Cecilia, 1906). Vendar kmalu obstal v zgodovini in sorodnih vedah (Cronologia dei vescovi di Capodistria, 1909; I vescovi di Parenzo, 1914; I vescovi di Trieste, 1929, idr.) Morda pa je največ vredno folklorno in etnografsko gradivo, ki ga je prinašal v svojih spisih (Rime e ritmi del popolo istriano, 1910; Usanze, tradizioni e leggende delle terre nostre, 1921; Eshatologische Volk-Raetsel aus Istrien, 1908). Primorskim Slovencem je B. bolj znan po drobni brošuri (24 str.), ki jo je izdal brez označbe kraja, založbe in tiskarja, a je bila v resnici tiskana v Trstu leta 1919 (Vse dosedanje slovenske bibliografije za to razdobje so te podatke le ugibale. Avtor sam pa jih je točno navedel v knjigi All'insegna del buon gusto nelle tradizioni giuliane, Trieste 1931, str. 112) in ima naslov: Novim podložnikom Italije, ki je pa največkrat citirana pod naslovom, ki je vnesen v risbo na ovitku: Tukaj smo ter bomo ostali! Knjižica je polna propagandistične vsebine, poveličevanja Italije, blatenja Avstrije in prepolna obljub, od katerih se niti ena ni uresničila, marveč so bile slepilo, vrženo v oči narodu, ki ga je Italija okupirala. Po eni strani pa je knjižica še danes izredno zanimiva in naravnost dokumentarna: priznava Beneške Slovence (str. 4, 19: »... tudi pri Cividalu v laški Furlaniji živijo Slovenci... Italija... uvažuje njihov slovenski jezik ter jim da slovenske šole...).

Prim.: Cella 25; cit. delo All'insegna...; Kacin 100; Koleričeva 2; Milanovič, I, 72; NadškAGor.

Brj.