Babič, Jože (1917–1996)

BABIČ, Jože, režiser, igralec (r. 13. 2. 1917, Povžane; u. 10. 5. 1996, Ljubljana). Oče Josip, delavec, državni uradnik, mati Josipina, r. Fradel. Poročen je bil štirikrat, z igralkami Štefko (Štefanijo) Drolc, Miro Sardoč in Tejo (Matejo Mercedes) Glažar ter Lidijo Koren, gledališko producentko; hčerki Barbara Babič, igralka in Josipina (Pia) Babič, igralka.

Osnovno šolo je obiskoval na Studencih pri Mariboru, kamor se je družina 1922 preselila iz Trsta. Že kot otrok je sodeloval pri lutkovnem odru v Sokolskem domu na Studencih, kjer se je učil pri scenografu Ernstu Francu in sodeloval kot animator pri marionetni uprizoritvi Fausta. Kot dijak se je vključil v komunistično delavsko gibanje in se odmaknil od meščanske kulture ter občasno deloval v ilegali. V dvajsetih letih 20. stoletja je obiskoval Državno trgovsko akademijo v Mariboru, vendar so ga zaradi politične dejavnosti v drugem letniku iz šole izključili; šolanje je nadaljeval z opravljanjem izpitov. Vzporedno se je izobraževal v gledališki šoli Vladimirja Skrbinška v Mariboru. Kot član gledališke družine Vzajemnost je 1937 režiral edino predstavo delavske drame Rudolfa Golouha Kriza, ki je bila uprizorjena v kinodvorani na Pobrežju (Maribor). Z Babičevo generacijo se je na odrih Svobod in Vzajemnosti po mnenju mnogih rojevala slovenska gledališka avantgarda, saj so na njih začeli režirati in igrati Ferdo Kozak, Bratko Kreft, Fran Žižek, Lojze Štandeker idr. V tem času se je Babič pripravljal tudi na odhod v Španijo, vendar je nato misel na sodelovanje v tamkajšnji državljanski vojni opustil. 1938−41 je sodeloval v Avantgardističnem gledališču na Ptuju, v zadnji predvojni sezoni pa je tam prevzel umetniško vodstvo in mesto stalnega režiserja.

Med drugo svetovno vojno je bil v več nemških koncentracijskih taboriščih. 1944 je pobegnil iz taborišča Auschwitz in se priključil poljskim prostovoljcem. 1946 je postal referent za ljudsko prosveto na Ptuju in istega leta še umetniški vodja gledališča. To njegovo prvo gledališko obdobje (1935−46) je opredeljevalo sodelovanje z gledališkim in televizijskim režiserjem Franom Žižkom. Medtem ko je bil gledališki vzgojitelj Vladimir Skrbinšek bolj zapisan klasičnemu dramskemu gledališču, sta Žižka zanimala gledališko raziskovanje in gledališka avantgarda; takemu gledališču je ostal zvest tudi Babič. V sezoni 1947/48 je odšel v SNG Maribor, kjer se je odmaknil od meščanskega gledališča in s prvimi režijami prebudil razmišljanje o drugačnem, manj konvencionalnem dramskem gledališču. Posvečal se je raziskovanju odrskih uprizoritvenih razsežnosti, s posebnim občutkom za izpoved in ponazoritev. 1948 se je preselil v Trst, kjer je vse svoje ustvarjalne moči posvetil mlademu slovenskemu ansamblu in njegovi vlogi na tedanjem Svobodnem tržaškem ozemlju. Zasluge za umetniško uveljavitev slovenskega gledališča v Trstu je imel prav Babič. Občasno mu je študijski domicil nudilo milansko gledališče Il Piccolo Teatro di Milano z znamenitima režiserjema Georgijem Strehlerjem in Paolom Grassijem. Po tržaškem obdobju je bil kratek čas svobodni umetnik (1961−68), 1969 pa je postal direktor in umetniški vodja PDG Nova Gorica; posodobil ga je in mu kot današnjemu tretjemu slovenskemu poklicnemu gledališču postavil trdne temelje. S študijskim letom 1982/83 je postal honorarni predavatelj filmske režije in igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Babičevo osebno življenje je bilo povezano s tremi damami slovenskega gledališča: igralkama Štefko (Štefanijo) Drolc in Tejo Glažar ter s producentko Lidijo Koren. Življenjskim sopotnicam je že bolan posvetil osebno režijsko in vsebinsko poglobljeno izpoved v upodobitvi Pepine v Školjki Lojza Kraigherja v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani (1995).

Vse od konca druge svetovne vojne je bil tesno povezan tudi z igralko Miro Sardoč, ki je pogosto nastopala v njegovih filmih, dramskih uprizoritvah, na radiu in televiziji. Babič se je kmalu po začetnem obdobju delovanja in izobraževanja v gledališču posvetil celostnemu snovanju gledališke umetnosti: ob igralskem in režiserskem poklicu se je spopadal tudi z oblikovanjem scene in kostumskih osnutkov za posamezne gledališke uprizoritve. V zrelejši dobi se je naslanjal na evropsko gledališko, umetniško in kulturno avantgardo svojega časa, ki je že dosegla svetovni sloves (Erwin Piscator, Zdenĕk Burian, Ernst Toller itd.), zelo prisotna je bila tudi v Sloveniji (Ferdo Delak, Avgust Černigoj, Anton Podbevšek, Marij Kogoj, Ivo Spinčič, Veno Pilon, Srečko Kosovel, Bratko Kreft). Prav posebno mesto v Babičevem režiserskem opusu zajemajo njegove priredbe slovenskih dramskih besedil. Enako pomembno je njegovo gledališko snovanje programov ter estetskih in upravnih videnj (vizij) o sodobnem gledališču.

V gledališču mu je vselej uspelo z literarno dramsko predlogo ustvariti aktualno podobo in metaforo časa, po kateri se premikajo dramske osebe v sozvočju z ljudmi – protagonisti sodobnih prispodob v družbenem in kulturnem okolju: npr. Molière: Skopuh (1948), Tartuffe (1950), Namišljeni bolnik (1951), Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi (1970), Primož Kozak: Dialogi (1965), Tone Partljič: Naj poje čuk, Ščuke pa ni (1971), Bertolt Brecht: Mati Korajža in njeni otroci (1979), Jean-Paul Sartre: Umazane roke (1964), Bratko Kreft: Krajnski komedijanti (1986), Boris A. Novak: Vojaki zgodovine (1988) so le nekatere režije iz njegovega obsežnega repertoarja – okoli dvesto režij v slovenskih gledališčih.

Osnovne značilnosti Babičevega gledališkega snovanja so zajete v dramskem, eksperimentalnem, ambientalnem prostoru in drugih negledaliških prizoriščih, ki jim je našel poseben scenskouprizoritveni pomen. Taka je bila uprizoritev Cankarjevega Hlapca Jerneja v Hali Tivoli 1976. Mdr. je 1951 na Stadionu v Trstu – Sv. Ivan na prostem režiral Celjske grofe Bratka Krefta, tragedijo Romeo in Julija Williama Shakespearja, Primorske zdrahe Carla Goldonija in Miklova Zalo Jakoba Sketa ter 1975 besedilo za SSG Trst Rižarna Miroslava Košute in Filiberta Benedetiča (sorežiser Mario Uršič). V Novi Gorici je 1973 režiral svojo dramatizacijo Tolmincev Ivana Preglja in v Cankarjevem domu v sodelovanju s SNG Drama Ljubljana pripravil spektakularno izpovedno uprizoritev z odrsko priredbo Umetnikove trilogije Lojza Kraigherja v dveh delih z epilogom (odrska priredba z uporabo poezije, proznih besedil in pisem Ivana Cankarja, 1983).

Med številnimi dramskimi besedili iz svetovne literarne zakladnice, ki jih je režiral (včasih tudi ponovno) v slovenskih gledališčih in različnih obdobjih, so mdr. Lisjak (1940), Mati (1945), Punt (1945), Kvadratura kroga (1946), Skopuh ( 1948), Tartuffe (1950), več Goldonijevih komedij, Ženitev (1948, 1956), Revizor (1951), Mladost pred sodiščem (1954), Utva (1955, 1957), Strast pod bresti (1957), Naše mesto (1958), Hamlet (1961), Vsi moji sinovi (1968), Moč teme (1970), Tri sestre (1971), Dom Bernarde Alba (1973), Donja Rosita ali kaj pravijo rože (1978), Prividi Simone Machard (1980), Mandat (1983), Stričkove sanje (1987) ter znamenito poetično besedilo Rainerja Marie Rilkeja Devinska elegija (1987) in Dvoboj (1992).

Posebno uprizoritveno pozornost je novejši slovenski dramatiki in nekaterim krstnim izvedbam namenjal v igrah Velika puntarija (1954), Balada o poročniku in Marjutki (1970), Črvi (1970), Naj poje čuk (1971), Moj ata, socialistični kulak (1983), Hribi, pokrijte nas (1983), Mutasti bratje (1983), Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1984), Vsem galjotom vile v vamp (1984), Miting (1985), Idealist (1985), Korespondenca z družino (1985), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1986), Krajnski komedijanti (1986), Kačji pastir (1987), Vojaki zgodovine (1989), Krst pri Savici (1989), Tako srečen bi bil, če bi ti razumela te moje besede (1990), S trebuhi za kruhi (1990), Črni galebi (1992), Dvoboj (1992), Balada o taščici (1994), Lepo je v naši domovini biti (1998).

Na tedaj največjem festivalu nacionalne drame in gledališča (jugoslovanske drame) na Sterijevem pozorju v Novem Sadu je sodeloval z igrami Pekel je vendar pekel (1959), Niky, zlati deček (1960) in Manevri (1961).

Najbolj prepoznavne so tri glavne značilnosti Babičevega repertoarja: nagnjenost k socialni in revolucionarno-idejni dramatiki, katere uprizarjanje sodi v revolucionarno-ustvarjalno tradicijo slovenskega gledališča. Druga značilnost je nagnjenost h klasiki, predvsem v komedijski klasični repertoar, ki je tudi družbenokritičen (Molière, Gogolj, Plavt, Carlo Goldoni, Ben Jonson), in tretjič, skrb za domačo dramatiko in uprizarjanje slovenskih novitet. Od 1959 je Babič posnel šest celovečercev, ki so v slogu »trdega« realizma obravnavali aktualne eksistencialne in družbene probleme: Tri četrtine sonca (1959), Veselica (1960), Trčenje na vzporednikih (1961), V spopadu (1963), Po isti poti se ne vračaj (1965), Poslednja postaja (1971). Znameniti so še njegovi TV-filmi Barve spomina (Slikarski in grafični opus slovenskega umetnika Spacala : poskus vdora v človečnost, sintezo in ritem njegovega likovnega dela, scenarij Giorgio Sestan, Viba film, Ljubljana, 1967), Balada o temi (scenarij Saša Vuga, RTV Ljubljana, 1967), Jeprški učitelj (1969), Pogreb (1972), Ščuke pa ni, ščuke pa ne (1980).

Za svoje delo je prejel številne nagrade, mdr. nagrado Prešernovega sklada (1977) za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja (skupaj s Poldetom Bibičem, Darijanom Božičem, Benom Hvalo, Primožem Kozakom, Petrom Skalarjem, Matjažem Vipotnikom), Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske režije (1981), na Borštnikovem srečanju 1977 je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za najboljšo predstavo, in sicer za predstavi Koža megle (1977) in Ščuke pa ni (1974), nagrado ČGP Delo za najboljšo režijo (1970), nagrade delovnih organizacij in ustanov za režijo Ščuke pa ni (1974), Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za režijo Koža megle (1977) ter zlato značko Borštnikovega srečanja (1985).

Za svoje filmsko delo je bil nagrajen na več filmskih festivalih: Zlata arena v Pulju (Tri četrtine sonca, 1959), Srebrna arena v Pulju (Veselica, 1960), posebna diploma za režijo filma z aktualno temo v Pulju (Po isti poti se ne vračaj, 1965) in Badjurova nagrado za življenjsko delo (1996).

Po njem se imenujejo nagrade Jožeta Babiča, ki jih za izredne dosežke na področju igranega in dokumentarnega filma podeljuje RTV Slovenija.

Babič Jože, igralec, dramski in filmski režiser, publicist in organizator, r. 13. febr. 1917 v Povžanah pri Materiji. Oče Josip, mati Josipina Fradel. Osn. š. obiskoval v Studencih pri Mrbu, kamor je moral oče, ker se je udeležil stavke pri Sv. Andreju v Trstu. Z gledališčem se je vprvo srečal pod vodstvom Vladimira Skrbinška v SNG Mrb, istočasno je gostoval tudi v ptujskem gledališču pod vodstvom Frana Žižka. Od jeseni 1938 je bil redno angažiran v ptujskem gled., kjer je sept. 1940 prevzel vodstvo Mestnega gledališča. Kot vojni ujetnik v Italiji je bil 1944 s poljskimi prostovoljci. Po vojni referent za ljudsko prosveto v Ptuju in vodja gledališča. Eno sezono, 1946/47 režira v SNG Mrb, nato pa skoraj desetletje in pol (od 1947/48 do 1960/61) igralec, režiser od 1954/55 pa tudi vodja SNG v Trstu. Po nekajletnem statusu svobodnega umetnika je od sez. 1969/70 ravnatelj Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici. Kot igralec je B. začel s karakternimi vlogami: Tine (Primorske zdrahe), Peter-Kobar (Rusko vprašanje), Ževakin (Ženitev), Ben (Helmann Kobilice), Puba Fabriczy, Pomet (Dundo Maroje). Kasneje je prešel izključno na režiranje; tako je dal odrsko podobo raslednjim delom: Volpone, Hamlet, Skopuh, Tartuffe, Namišljeni bolnik. Zrežiral je tudi več del Goldonija in sodobnih ital. dram, dalje Ženitev, Revizor, Na dnu, Utva, Tri sestre, Moč teme, Umazane roke (Sartre), V svoji pravdi sodnik, Mladost pred sodiščem (Osborne), Naše mesto (Wilder). Razen svetovni, predvsem sodobni dramatiki pa je B. posvečal velik del svojega zanimanja tudi slov. dramatiki: Kralj na Betajnovi, Kranjski komedijanti, Celjski grofje, Balada o poročniku in Marjutki, Beseda ni konj (Petan), Dialogi (Kozak), Črvi (Zupan), Šagra (Pregarc), Pekel je vendar pekel, Prihodnjo nedeljo, Nicky, zlati deček, Mrtvi kanarček (J. Tavčar). Posebnega pomena je pri B. to, da je večjemu delu svojih uprizoritev dal prvo podobo, da je poleg režiserskega opravljal tudi scenografsko delo, sam in skupaj z drugimi. Tesno povezana z gledališko je njegova televizijska režija. Tu je pripravil: Balado o temi (Vuga), Balado o Eulenspieglu (Weisenborn), Kvartopirce (Gogolj), Jeperškega učitelja (Jenko-Vurnik), Pogreb (Župančič-Frantar). Izredno uspešno je še tretje polje B.-evega ustvarjanja, filmska režija. Od 1959 je režiral naslednje filme: Tri četrtine sonca, Veselica, Po isti poti se ne vračaj, Poslednja postaja. Dva filma: V spopadih in Na vzporednicah pa je ustvaril izven Slovenije (prvega za Sarajevo, drugega za Zagreb). Režiral je tudi nekaj krajših kulturnih filmov (npr. o Lojzetu Spacalu). B.-evo delo je bilo deležno priznanja in pohval ter nagrad. Prejel je: nagrado za najboljšo režijo Cankarjevega Kralja na Betajnovi (Borštnikovo srečanje 1970), prvo nagrado za režijo na filmskem festivalu v Pulju za Tri četrtine sonca (film sam prejel drugo nagrado), film Veselica je prejel Veliko srebrno areno in nagrado časnika Sport i svet kot najboljši film leta, B. pa zlati prstan za režijo. Je član odbora Borštnikovega srečanja.

Prim.: GL Trst 1947/48, 1, 12; JKol 1961, 82; Ekran 62; Kojeko 2 (Ruda Štiglic-Stritar); SGL 21–2 (V. S. = Viktor Smolej, V. F. = Vladimir Frantar); SDL I, 26 (s sl.); PDk 1959, 102, 183, 187; 1964, 143, 283; 1969, 34; NL 1958, 230 (intervju); Sreč. 1971, št. 28, 45–7 (s sl.); Repertoar; TT 1960, 17, 7.

Brj.