Aćimović Janežič, Ruža (1928–2021)

Osnovno šolo je obiskovala na Rakeku. 1947 je maturirala na Klasični gimnaziji v Ljubljani, 1953 diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Strokovni izpit je opravila 1956. Na pobudo akademika Bogdana Breclja se je odločila za specializacijo iz fizikalne medicine in rehabilitacije in jo zaključila s specialističnim izpitom na Ortopedski kliniki v Ljubljani januarja 1962.

Kot štipendistka evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) se je od septembra 1963 do junija 1964 izpopolnjevala v Kopenhagnu, Londonu, Stockholmu in Oslu. Pripravništvo je opravljala od decembra 1953 do decembra 1955 v Splošni bolnišnici Jesenice, Kliničnem centru Ljubljana in Zdravstvenem domu Laško.

Kot splošna zdravnica se je zaposlila na Zdravstveni postaji Dobrna (od januarja 1956 do decembra 1957), nato v Zavodu za medicinsko rehabilitacijo, Zdravilišče Laško (do januarja 1962 kot specializantka, nato pa do julija 1969 kot zdravnica specialistka). Avgusta 1969 je začela delati v takratnem Zavodu za rehabilitacijo invalidov (ZRI) v Ljubljani, kjer je ostala zaposlena do upokojitve marca 1994. V ZRI je proti koncu bogate in plodne strokovne kariere zasedala najodgovornejša delovna mesta, med drugim je bila predstojnica (od maja 1989 do maja 1993). Primarijski naziv ji je bil podeljen 1987.

1969 je v ZRI prevzela novoustanovljeni oddelek za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi. Vzpostavila je za tiste čase moderno rehabilitacijsko ekipo, brez dvoma prvo v takratni Jugoslaviji. V drugih jugoslovanskih republikah se je namreč t. i. fiziatrija še desetletja ukvarjala pretežno z okvarami mišično-skeletnega sistema.

Z njenim prihodom v Ljubljano se je 1970 začelo dolgoletno in plodno sodelovanje ZRI z Institutom Jožef Stefan in Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani na področju raziskav funkcionalne električne stimulacije (FES). Potekalo je v okviru Rehabilitation Engineering Center (REC), financiranega s strani National Institute for Disability Research (NIDR) in edinega REC izven ZDA, kjer jih je bilo sedem. Najprej je bila članica projektnega sveta REC, nato pomočnica direktorja (1983–85) in direktorica (1985–88). O uspešnem delu pričajo uspešne objave doma in v tujini. O rezultatih FES je predavala na domačih in mednarodnih kongresih, pa tudi pred ameriškim senatom.

V obdobju 1969–90 je sodelovala pri skoraj vsakoletnih mednarodno odmevnih seminarjih o FES, njeno ožje področje pa so bili bolniki s posledicami možganske kapi. S svojimi bogatimi kliničnimi izkušnjami je pomembno vplivala na razvoj na FES osnovanih električnih stimulatorjev za korekcijo hoje pri bolnikih z okvaro zgornjega motoričnega nevrona. Stimulatorje so proizvajali tudi za tujino (v ZRI in na Inštitutu Jožef Stefan). Številnim mladim zdravnikom je bila mentorica pri takrat triletni specializaciji fizikalne medicine in rehabilitacije, na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani pa je predavala predmet Rehabilitacija s protetiko in ortotiko (v obdobju 1980–94).

Kot strokovni svetovalec je pomagala invalidskim društvom (Zveza paraplegikov, Društvo za multiplo sklerozo), pomembno pa je sodelovala pri ustanovitvi Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB), kateremu je bila od 1996 dalje podpredsednica.

Nagrade in priznanja: 1976 je prejela skupinsko nagrado Kidričevega sklada za dosežke v raziskovalnem delu na področju kibernetičnih aspektov rehabilitacije hoje hromih pacientov s pomočjo večkanalne električne stimulacije; 1980 je prejela red dela z zlatim vencem, 1986 skupinsko nagrado Kidričevega sklada za delo Elektronske meritve spastičnosti in raziskave učinkov električne stimulacije na spastičnost; 1986 je bila odlikovana z redom jugoslovanske zastave z zlatim vencem za negovanje prijateljskih odnosov med SFRJ in ZDA in sodelovanje na področju medicinskih ved; 1989 je prejela odlikovanje z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki za posebne zasluge in uspehe pri delu in 1994: častno plaketo Instituta Jožef Stefan za uvajanje tehnike v medicino.