Ažman, Ciril (1881–1952)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in bil gojenec Alojzijevišča, maturiral je 1902. Oktobra 1902 je bil sprejet v škofijsko bogoslovje v Ljubljani, a je še isto leto odšel študirat v Rim (skupaj z Antonom Prešernom, poznejšim uglednim voditeljem jezuitskega reda, in Josipom Srebrničem, poznejšim škofom na otoku Krku), kjer je bil gojenec mednarodnega duhovniškega zavoda Collegium Germanicum-Hungaricum in je študiral na papeški univerzi Gregoriana. 1905 je dosegel doktorat iz filozofije in 1909 iz teologije. Ordiniran je bil oktobra 1908 v Rimu. Med študijem v Rimu je bil član Akademije sv. Cirila in Metoda, ki so jo 1889 ustanovili slovenski in hrvaški študentje v zavodu; namenjena je bila gojenju slovanske vzajemnosti ter obravnavanju filozofskih in teoloških vprašanj. Po vrnitvi v domovino je 1909 opravil izpit za srednješolskega učitelja in postal profesor verouka na cesarsko-kraljevi in nato na državni klasični gimnaziji v Novem mestu (minister za uk in bogočastje ga je imenoval avgusta 1909). To službo je opravljal do upokojitve 1942.

Poleg katoliškega verouka je občasno poučeval izbirni predmet italijanščino in med prvo svetovno vojno tudi slovenščino. Po končani vojni je sodeloval pri preoblikovanju klasične gimnazije v Novem mestu v realno. Na šoli je opravljal naloge ekshortatorja in varuha dijaške podporne ustanove. Imenovan je bil za papeškega tajnega komornika monsignorja (1934) ter bil odlikovan z redom sv. Save V. stopnje. Konec novembra 1918 je bil med pobudniki zbiranja podpore za Narodni svet v Ljubljani v novomeškem sodnem okraju. 1909 je bil imenovan za predsednika Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov v Novem mestu (v tem je nasledil gimnazijskega kateheta Jožeta Marinka); službo je opravljal do 1943 (zaradi bolezni ga je od 1940 dalje nadomeščal Franc Kek, ki je vodstvo društva prevzel 1943), ko se je Ažman preselil v Ljubljano. Ažman je bil v društvu gonilna sila dejavnosti: poučeval je jezike, organiziral razne oblike izobraževanja, režiral gledališke predstave in druge prireditve, organiziral izlete in skrbel za urejeno poslovanje Rokodelskega doma v Novem mestu. V letu 1937 je pripravil slovesno praznovanje 50-letnice društva (1933 je bilo začasno ukinjeno), ki je bilo na Slovenskem med najaktivnejšimi. V času med obema vojnama je od blizu spremljal arheološka izkopavanja na Kapiteljskih njivah v Novem mestu in o odkritjih seznanjal vodstvo Narodnega muzeja v Ljubljani. Bil je vključen v izhajanja časnika Dolenjske novice (do 1919), kjer je nekaj časa opravljal naloge odgovornega urednika (1914–15). Ves čas delovanja v Novem mestu je poleg učiteljskega dela na gimnaziji delal za izboljšanje življenja dijakov in večanje možnosti izobraževanja. Na njegovo pobudo je nastala ustanova »dijaškega ognjišča za pomoč dijakom«, ki je delovala od 1930 do 1944 in je mnogim dijakom pomagala, da so vsaj enkrat na dan dobili topli obrok (pred tem je bila ta možnost le pri frančiškanih ali na kapitlju). Ko je bilo s šolskim letom 1918–19 obnovljeno Dijaško podporno društvo in se preimenovalo v Podporno društvo za učence na državni gimnaziji v Novem mestu, je bil Ažman med voditelji. 1923 je bila na gimnaziji v Novem mestu ustanovljena krščansko usmerjena in na tradicionalnih vrednotah utemeljena Srednješolska organizacija dijakov, ki se je s šolskim letom 1924–25 preimenovala v dijaško organizacijo Vesna; ta je do 1939 občasno izdajala literarni list z istim imenom (1932 je bila sicer uradno razpuščena). Ažman je bil ves čas obstoja njen pokrovitelj. Kot šolnik in voditelj dijaških organizacij je bil podpornik vrste dejavnosti v prid dijakom in študentom ter raznih oblik dobrodelnosti za vojne sirote. V spominu dijakov je ostal zapisan kot zagovornik reda in kot vsesplošno razgledan veroučitelj.