Ažman, Andrej (1937–1980)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je 1956 maturiral. Diplomiral je 1962 na Oddelku za tehnično fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL). 1966 je magistriral, 1971 pa na Univerzi v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Uporaba valovnega operatorja pri določanju korelacijske energije. Njegov mentor je bil Dušan Hadži. 1966–67 je bil na izpopolnjevanju v Cambridgeu (Velika Britanija).

1961 je bil zaposlen na Institutu Jožef Stefan, po diplomi pa je bil od 1963 zaposlen na FNT UL, sprva kot asistent na Katedri za strukturno kemijo. 1971 je bil habilitiran za docenta, 1974 za izrednega profesorja in 1979 za rednega profesorja kemijske fizike.

Njegovo pedagoško delo je bilo povezano s FNT UL. Kot asistent je vodil vaje iz predmeta Struktura atomov in molekul. 1976–77 je predaval predmet Kvantna kemija na podiplomskem študiju kemije, od 1978 pa Elektronsko strukturo molekul, izbirni predmet na smeri kemija. Bil je mentor štirim doktorandom, štirim magistrandom in šestim diplomantom. 1976–77 je bil sodelavec, 1978 in 1979 pa nosilec raziskovalnih nalog s skupnim naslovom Struktura molekul in molekulskih agregacij. 1972 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1980 pa Kidričevo nagrado za obsežno raziskovalno delo v kvantni kemiji. Bil je član uredniškega odbora revije Chemical Physics Letters.

Ažman je bil eden od začetnikov računalniške kvantne kemije v Sloveniji in tudi v takratni Jugoslaviji. Delal je kot raziskovalec in pedagog za strukturno kemijo in molekularno fiziko na FNT UL in na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič v Ljubljani. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je zbral okrog sebe precej mladih fizikov in kemikov, občasno pa je povabil v Ljubljano tudi priznane strokovnjake iz tujine. Takrat se je začel tudi intenziven razvoj računalniške tehnologije, v Sloveniji so se pojavili sodobni računalniki znamk IBM in CDC. Skupina okrog Ažmana jih je takoj začela uporabljati tudi za kvantnokemijske račune molekul in molekulskih sistemov, ki so bili takrat novost v svetu. Pod njegovim vodstvom so razvijali metode molekulskih orbital, ukvarjali so se z računi dolgih periodičnih molekulskih sistemov, pri čemer so uporabljali kristalne orbitale. Ažmana je posebno zanimala korelacijska energija, ki je posledica zapletenega koreliranega gibanja elektronov in se pri preprostejših metodah navadno ne upošteva. S kvantnokemijskimi metodami je preučeval medmolekulske interakcije, med katerimi je posvetil posebno pozornost fenomenu vodikove vezi, in magnetne lastnosti molekul. Med njegove pomembne prispevke k znanosti spadajo tudi računi in napovedi prevodnosti nekovinskih polimernih sistemov, ki jih je naredil s pomočjo uporabe kristalnih orbital. Rezultat teh prizadevanj je članek, objavljen 1977 v prestižni reviji Nature. Ažman se je ukvarjal tudi z raziskovanjem faznih prehodov na molekulskem nivoju ter urejanjem molekul na faznih mejah.

Sam in s sodelavci se je z referati udeležil več kot sto kongresov in znanstvenih simpozijev. Plenarna ali vabljena predavanja je imel na kongresih v Orsayu (Francija, 1973), Kumrovcu (1975), Baškem polju (1975), Balatonfuredu (Madžarska, 1975), Aarhusu (Danska, 1977), Salamanci (Španija, 1977), Innsbrucku (Avstrija, 1978), Dubrovniku (1978), Kijevu (Rusija, 1978), Višegradu (Madžarska, 1978), Frankfurtu (Nemčija, 1979) in Ankaranu (1979). Bil je tudi predavatelj na več poletnih šolah.

Na mednarodnem simpoziju o uporabi matematičnih konceptov v kemiji, ki ga je 1985 v Dubrovniku organiziral IUPAC (International Union of Pure and Applied Chemistry), je bil en dan posvečen spominu na delo Andreja Ažmana. Sedem prispevkov so predstavili njegovi sodelavci, uvodno predavanje pa je imel Milan Randić.