Ažbe, Urban (1751–1827)

S pomočjo starejšega brata Matija (1740–1822), župnika v Javorjih nad Škofjo Loko, je študiral teologijo v Gorici, aprila 1773 je tam prejel nižje redove in bil 1775 ordiniran na naslov posestev štirih kmetov. Študij je nadaljeval na univerzi v Innsbrucku, kamor se je vpisal 1776. Najprej je moral opraviti obvezni drugi filozofski tečaj. Po dopolnitvi teološkega študija je bil 1779 promoviran za doktorja teologije »disputatio publica sine praeside, et gradus theologicus collatus« (matrike univerze Innsbruck). Pet let je kot kaplan služboval v škofiji Brixen (kamor je spadal tudi Innsbruck) in se nato vrnil v ljubljansko škofijo. Nato je bil štiri leta kaplan v Velesovem (1784–88), v Škofji Loki je bil najprej deset mesecev provizor vikariata sv. Jakoba, nato tri leta vikar (1788–92), novembra 1792 je postal župnik v Begunjah na Gorenjskem; župnijo je vodil do julija 1796. Takrat je bil prestavljen v Mošnje, kjer je deloval do 1819. Iz Mošenj se je preselil v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik. Imel je kanonikat cesarja Friderika. V okviru škofijske kurije je prevzel še vrsto drugih nalog. Mdr. je bil konzistorialni svetnik škofa Avguština Gruberja, dekan dekanije Ljubljana, šolski inšpektor in 1820–25 direktor teoloških študijev v Bogoslovnem učilišču na cesarsko-kraljevem liceju v Ljubljani, kakor se je ustanova imenovala od časa po obnovitvi teološkega študija po odhodu Francozov do 1831. Ko je namreč 1820 odstopil ravnatelj bogoslovnega študija na liceju, Anton Klementini, je škof Gruber predlagal tri kandidate, na prvem mestu je bil janzenist Bonaventura Humel (kanonik od 1818), kanonik Ažbe je bil na tretjem mestu, ker je sicer imel doktorat iz teologije, a je deloval predvsem na podeželju in se je manj ukvarjal z bogoslovjem. Potrjen je bil Ažbe. Bil je v vrsti kanonikov, s katerimi je škof Gruber ljubljanski stolni kapitelj spremenil iz povsem plemiške ustanove v večini neplemiško. Po mnenju Franceta Kidriča je pripadal skupini jožefinsko usmerjene duhovščine. Ko je nastopil škof Anton Alojzij Wolf, je postavil za novega direktorja teoloških študijev Andreja Albrehta. Ažbe je bil namreč že dalj časa bolehen in ni mogel več opravljati nalog v kapitlju.

V zgodovino ljudske pobožnosti na Slovenskem se je Ažbe zapisal kot graditelj kapele Marije Pomagaj v podružnični cerkvi sv. Vida na Brezjah, ko je bil župnik v Mošnjah. Kapela je bila postavljena 1800 kot spomin na začetek novega stoletja in je bila posvečena »Mariji, pomoči kristjanov« (hitro rastoče število romarjev je zahtevalo, da je bila kasneje zgrajena povsem nova in večja cerkev sv. Vida). Med ljudmi je bil znan kot častilec Matere Božje, pogosto je zahajal v kapelo in v njej maševal (kar bi bilo težko sprejemljivo, če bi bil jožefinec). V času župnikovanja v Mošnjah je doživel več prihodov francoske vojske na Kranjsko (1797, 1809) in slednjič njihovo oblast, s katero so v cerkveno življenje uvajali racionalistična načela in odpravili vrsto oblik praktičnega verskega življenja. Delo za gradnjo kapele je zato mogoče razlagati tudi kot njegovo reakcijo na nove duhovne silnice, ki so se uveljavljale v javnem življenju. V času študija v Innsbrucku se je srečal z Marijino upodobitvijo, ki jo je za tamkajšnjo cerkev (sedaj stolnico) sv. Jakoba naslikal Luka Cranach in je služila kot vzor Leopoldu Layerju pri izdelavi podobe Marije Pomagaj (1814).