Avšič Županc, Tatjana (1957–)

Obiskovala je osnovno šolo Bratov Ribar v Brežicah. 1976 je maturirala na Gimnaziji Brežice. V 1982 je diplomirala na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je zaključila podiplomski študij, kjer je 1988 magistrirala iz virologije. Doktorica medicinskih znanosti s področja virologije je postala 1992. Strokovno specializacijo iz medicinske mikrobiologije je zaključila s specialističnim izpitom junija 1998. Akademsko kariero na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani je začela 1989, ko je bila izvoljena v naziv asistentke, 1993 docentke, 1999 izredne profesorice in 2004 redne profesorice za področje mikrobiologija in imunologija. Decembra 2001 je postala gostujoča profesorica na Medicinski fakulteti v Splitu. Skupščina SAZU jo je 2007 izvolila za izredno članico IV. razreda za naravoslovne vede.

Na področju virologije se je 1987 izpopolnjevala na Inštitutu za tropsko medicino v Antwerpnu (Belgija). 1988 je prejela štipendijo Edouarda Herriota in raziskovala na Medicinski fakulteti v Lyonu (Francija). 1993 je prejela prestižno in konkurenčno nagrado ameriškega raziskovalnega sveta (National Resarch Council), ki jo je izkoristila za enoletno podoktorsko znanstveno delo v virusnem laboratoriju inštituta ameriške vojske USAMRIID, Fort Detrick (ZDA). 1994 je raziskovala na University of Maryland, School of Medicine, Department of Microbiology and Immunology, Baltimor (ZDA).

Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je zaposlena od 1. januarja 1983 – najprej kot stažistka asistentka in kasneje kot strokovna sodelavka, izredna in redna profesorica.

Dejavnost Avšičeve se vseskozi prepleta med pedagoškim, strokovnim in znanstvenim delom. Pedagoško delo opravlja kot visokošolska učiteljica na Medicinski in Biotehniški fakulteti ter na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Bila je mentorica številnim diplomantom, magistrandom in doktorandom.

1989–2003 je vodila Laboratorij za serološko diagnostiko virusov in rikecij na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je uvedla številne nove diagnostične metode in privedla laboratorij na vrhunsko raven v nacionalnem in mednarodnem pomenu. Od 2003 dalje je vodja Laboratorija za diagnostiko zoonoz in vodja centra Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) na istem inštitutu, kjer je dejavnost usmerjena v dokazovanje virusnih okužb ter bakterijskih zoonotičnih agensov z uporabo tradicionalnih in sodobnih metod, ki jih ves čas uvaja v diagnostiko. 1996 je WHO imenovala laboratorij Avšičeve za svoj referenčni center. Zaradi uspešnega delovanja je center 2001 postal del svetovne mreže (Global Outbreak Alert & Response Network). V novejšem času je strokovno delo uspešno razširila na področje nevarnih mikroorganizmov, ki jih v naravnem okolju prenašajo različni vektorji. Odkrila je novo vrsto virusa in ga poimenovala Dobrava. Tako je postal njen laboratorij tudi del evropske mreže, ki vodi nadzor nad vnesenimi nevarnimi virusnimi boleznimi (European Network of Imported Viral Diseases). Vseskozi dopolnjuje in poglablja strokovne dosežke s svojega področja ter skrbi za njihov prenos in uporabo v slovenski biomedicini. 2003 je Ministrstvo za zdravje RS pooblastilo njen laboratorij tudi za diagnostiko in raziskave visoko nevarnih mikroorganizmov, vključno z bioterorističnimi agensi. Je članica številnih slovenskih in mednarodnih strokovnih združenj in organizacij. Svoje strokovno znanje in izkušnje deli s kolegi na številnih vabljenih predavanjih doma in v tujini.

Raziskovalna dejavnost Avšičeve je usmerjena v preučevanje patogenih mikroorganizmov, ki jih prenašajo različni vektorji. Preučuje jih z vidika ekoloških, bioloških, patoloških in genetskih dejavnikov vpliva v naravnem okolju in v gostiteljih. Glavno področje njenega znanstvenega delovanja predstavljata raziskovanje naravnih žarišč hemoragične mrzlice z renalnim sindromom v Sloveniji in preučevanje biologije hantavirusov, ki so povzročitelji te okužbe. Raziskovanje je z leti razširila tudi na širše področje Balkana in srednje Evrope. Rezultati obsežnih raziskav so prepoznaven prispevek k epidemiologiji, taksonomiji in biologiji hantavirusnih infekcij kakor tudi k razširjenosti bolezni v tem delu sveta. Za odmevne znanstvene dosežke in objave na področju hantavirusov je 1999 prejela Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke na področju virologije. 2003 je prejela tudi nagrado Ruske akademije medicinskih znanosti 100 years of Virology. Izsledke svojega znanstvenega in strokovnega dela uspešno in odmevno objavlja v mednarodnem prostoru. Sama ali s sodelavci je objavila več kot 300 del, od tega 156 v revijah, ki jih indeksira SCI. Njeni članki so bili citirani nad 1500-krat. Posebno pomembni so prispevki, ki jih je objavila v reviji Lancet. Izrednega pomena je tudi njeno uredniško delo pri junijski številki revije Annals of New York Academy of Sciences iz leta 2003 (vol. 990), ki obsega 770 strani.

Na področju virologije je priznana znanstvenica in strokovnjakinja doma in v tujini. Od 1993 je vodja številnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektov in programov. Od 2004 dalje je bila s svojo raziskovalno skupino vključena v najmanj 10 projektov okvirnega programa Evropske unije.