Avsenek, Ivan (1889–1972)

Gimnazijo je obiskoval v Kranju (1899–1901) in od 1905 v Ljubljani (maturiral 1907). Po maturi je študij nadaljeval na dunajski trgovski akademiji in ga zaključil 1910. Po končani visoki šoli se je zaposlil v Opatiji v podružnici Jadranske banke iz Trsta, kjer je ostal le eno leto, saj je že 1911 odšel v Rostov na Donu, kjer je kot predstavnik mednarodne špedicijske družbe z glavnim uradom v Parizu opravljal trgovske – predvsem žitne – posredniške posle med Francijo in Rusijo. Zaradi službenih in zasebnih opravil je prepotoval velik del evropske Rusije. Izbruh prve svetovne vojne je dočakal v Rusiji in postal civilni vojni ujetnik, se kmalu osvobodil in nadaljeval delo za francosko podjetje, kolikor so to vojne razmere pač omogočale. Po oktobrski revoluciji in uvedbi diktature boljševiške stranke se mu je leta 1918 posrečilo vrniti v Slovenijo, ki je tedaj postala del prve jugoslovanske države. V Ljubljani se je ponovno nastanil februarja 1919. Svoje dolgoletne izkušnje v žitni trgovini je uporabil takoj po prihodu v domovino z nastopom službe pri Narodni vladi za Slovenijo. Z namenom vzpostavitve redne preskrbe prebivalstva je v okviru Žitnega zavoda organiziral transporte tovornih vlakov iz Poljske in Češke v Slovenijo. V začetku 20. let je bil kot uradnik zaposlen v vodstvu Gospodarske zveze r. z. z. o. z., osrednje katoliške zadružne organizacije, in bil kot njen predstavnik imenovan v delniško družbo Združenih mlekarn. 1923 je postal poslovodja v družbi z omejeno zavezo Zabret & Co. s sedežem v Britofu pri Kranju in razmeroma dolgo tradicijo družinsko vodenega industrijskega izdelovanja olja in firneža. S tem se je začela njegova pot industrijskega podjetnika. 1930 je bil odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje.

V začetku tridesetih let je na tedanji Bleiweisovi (danes Prešernovi) cesti nasproti Narodnega muzeja zgradil enonadstropno vilo, v katero se je družina vselila decembra 1933. Stavbo je po končani drugi svetovni vojni zasedla Ozna. Po izbruhu druge svetovne vojne se je Avsenek z dodeljevanjem denarne pomoči in skrbjo za ohranjanje stikov med družinskimi člani posvečal dobrodelni skrbi za slovenske izgnance v Srbiji, Bosni in na Hrvaškem. Kot vidni predstavnik katoliškega tabora je bil pobudnik ustanovitve Slovenske legije in član Slovenske zaveze in s tem posegel tudi v protiokupatorski in protirevolucionarni boj. Iz strahu pred Nemci in partizani je ob kapitulaciji Italije z družino zapustil Slovenijo in se nastanil v Rimu, kjer je skupaj z Miho Krekom nasprotoval kakršnemu koli sodelovanju z vodstvom NOB. Po koncu vojne se je preselil v ZDA, kjer je navezal tesne stike s slovensko emigrantsko skupnostjo in postal gospodarski pisatelj ter časnikar. Avgusta 1945 je bil v odsotnosti pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na odvzem svobode za tri leta, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo petih let ter na zaplembo celotnega premoženja.

S sodelovanjem pri številnih industrijskih podjetjih se je Avsenek povzpel med najpomembnejše industrialce obdobja med svetovnima vojnama. Bil je poslovodja Združene oljarne v Ljubljani in upravni odbornik delniških družb: Tovarna zaves Stora v Št. Vidu nad Ljubljano, Trboveljska premogokopna družba in Tvornica za dušik v Rušah. V denarništvo je najprej posegel kot predstavnik katoliškega zadružništva. 1928 je za več kot desetletje postal predsednik Kranjske hranilnice v Ljubljani. Bil je član uprave Hipotekarne banke jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani, na vsejugoslovanski ravni je slovenske interese zastopal kot član izvršnega odbora in podpredsednik Narodne banke Jugoslavije. Slovel je kot izvrsten in zelo razgledan poznavalec lokalnih in svetovnih gospodarskih razmer, kar mu je zagotovilo položaje v številnih gospodarskih organizacijah; bil je član uprav Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, Ljubljanske borze, Pokojninskega zavoda v Ljubljani in Osrednjega zavoda za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Prva Jugoslovanska država mu je izkazala zaupanje tudi tako, da ga je kot svojega zastopnika 1927 poslala na svetovno gospodarsko konferenco v Ženevi in 1940 v Moskvo na razgovore v zvezi s sklenitvijo trgovske pogodbe s Sovjetsko zvezo.

Politično je bil dejaven kot član izvršnega odbora SLS. V času bana Marka Natlačena je bil član banovinskega sveta Dravske banovine. Na kulturnem področju je bil med vojnama član uprave Nove založbe, Leonove družbe in konzorcija, ki je izdajal dnevnik Slovenec. Bil je med pobudniki izdajanja SBL. Kot mecen je gmotno podpiral slovenske umetnike in bil lastnik bogate umetniške zbirke; finančno je pomagal Akademskemu domu na Miklošičevi, v katerem so imela svoj sedež katoliška akademska društva; bil je med ustanovitelji ljubljanskega stadiona. V pripravljalnih odborih za Katoliške shode je kot blagajnik skrbel za njihovo financiranje.

Publicističnega dela se je lotil zlasti po drugi svetovni vojni, čeprav je z razpravama že prej sodeloval pri reviji Čas (O stabilnosti denarja, 1922, 246–59 in Povrat k zlati valuti, 1923, 102–116), občasno pisal članke za Slovenca (v božičnih in velikonočnih številkah ter ob pomembnejših gospodarskih dogodkih) in Spominski zbornik Slovenije (O slovenskem podjetniku, 1939, 369–72). Po selitvi v ZDA je na poziv raziskovalnega inštituta Mid-European Studies Center v New Yorku, ki je deloval v okviru ustanove Free Europe Comitee, izdal svojo edino monografijo, in sicer zgodovinsko-ekonomsko študijo o razvoju kovinske industrije v prvi in drugi jugoslovanski državi (s poudarkom na slednji), z naslovom Yugoslav Metallurgical Industry, New York, 1955. Kot neutrudni komentator povojnega gospodarskega razvoja socialistične Jugoslavije je sodeloval z razpravami v Zborniku Svobodne Slovenije, ki je izhajal v Buenos Airesu, ter Sloveniji, glasilu Slovenske krščanske demokracije, ki je izhajalo kot priloga časnika Ameriška domovina v Clevelandu. Pri omenjenem časniku je sodeloval v uredništvu in pisal uvodnike. 13. januarja 1966 je bil z njim v Svobodni Sloveniji objavljen intervju, posvečen spominu na Janeza Evangelista Kreka. Del Avsenekove arhivske zapuščine hrani Arhiv Republike Slovenije.