Avsenak Pogačnik, Meri (1950–)

Vsa rodbina Avsenak je bila od nekdaj dejavna v kulturnem življenju občine Krško (igralstvo, glasba, književnost, zgodovina, kulturno – telovadno društvo Orel). Oče Vinko je bil dolgoletni kulturni delavec, pevovodja in organist. Vsi trije bratje so bili glasbeniki in pevci, Janko je dolgoletni pevovodja, kulturni ustvarjalec posavske regije in uglaševalec glasbil, Jože uglaševalec klavirjev, Vinko pa publicist in prevajalec. Glasba je tako Avsenakovo spremljala že od malih nog. Od 1950 do 1965 je živela v Brestanici, kjer je obiskovala osnovno šolo (1957–61) in še isto leto šolanje nadaljevala v Osnovni šoli Krško (do 1965). V Glasbeni šoli Krško je obiskovala ure klavirja in tam končala nižjo glasbeno šolo (1958–64). Petletno srednjo šolo je nadaljevala na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani (1965–70), na kateri je 1970 uspešno maturirala. V času srednješolskega izobraževanja je ostala zvesta glasbi, izpopolnjevala se je v igranju na klavir. Seznanila se je z izraznim plesom ter igranjem na Orffova glasbila. Študij je nadaljevala na Pedagoški akademiji (smer Glasbena vzgoja) v Ljubljani (1970–73) in 1976 diplomirala. Ko je končala študij na akademiji, je vse do sredine sedemdesetih let delala v svojem domačem rojstnem kraju na osnovni šoli Adam Bohorič v Brestanici kot predmetna učiteljica glasbe in likovnega pouka, hkrati pa je prepevala z zabavnim ansamblom Steb (1973–76). Nato se je preselila v Ljubljano in se zaposlila na Radiu Slovenija kot glasbena urednica na 1. in pozneje tudi na 3. programu ARS. Na RTV Slovenija je službovala od 1976 do konca 2007, ko se je upokojila.

S stalno nastanitvijo v Ljubljani se je 1976 zanjo začelo tudi zelo uspešno pevsko ustvarjanje. Že 1973 je opravila pevsko avdicijo za javni radijski in televizijski nastop v oddaji Prvi aplavz. Temu so sledili radijski in televizijski posnetki popevk raznih slovenskih avtorjev. 1974 je bila izbrana za nastop na jugoslovanskem festivalu mladih pevcev v Maglaju (Bosna). Na začetku pevske poti je bila tesno povezana z zabavno glasbo. Nastopala je na Slovenski popevki in festivalih Melodije morja in sonca, na festivalu narečne popevke Vesela jesen itd. S šansonom – glasbeno obliko, ki zahteva obilo truda, študija in odlično interpretacijo – se je srečala 1980. Takrat je začela aktivno sodelovati s skladateljem Bojanom Adamičem, ki jo je na področju šansona spodbujal in zanjo napisal veliko kakovostnih skladb.

Z Bojanom Adamičem sta prirejala samostojne koncerte šansonov na besedila slovenskih pesnikov po Sloveniji in zamejstvu (1982–95). Iz tega sodelovanja se je rodila pobuda za ustanovitev festivala jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini, ki so ga v 80. letih prirejali sedem let. Avsenakova je tri desetletja nastopala na številnih festivalih in koncertih po Sloveniji in nekdanjih jugoslovanskih republikah. 1994 je v sodelovanju z Bojanom Adamičem ustvarila zgoščenko šansonov z naslovom Odstranili bomo, izdano pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija. Sledilo je več kompilacijskih plošč z drugimi pevci. Kot glasbena urednica na Radiu Slovenija je pripravljala oddaje lahke orkestralne, filmske, operetne glasbe, muziklov in oddaje Pol ure za šanson. Pripravila je tudi cikel oddaj z naslovom Muze se muzajo (Neca Falk, Janez Škof, Svetlana Makarovič, Adi Smolar, Iztok Mlakar itd. Za Založbo kaset in plošč RTV Slovenija je pripravila izbor glasbe za zgoščenko Filmska glasba slovenskih skladateljev in Slovenski šanson 2005. Sodelovala je pri urejanju zgoščenk Za ljubitelje swinga (Jože Kampič), Bilo je nekoč (Irena Kohont), Neizpolnjena želja (Jelka Cvetežar) itd. Sodelovala je tudi pri pripravi plošč za Založbo Sanje (Frane Milčinski Ježek, Duša Počkaj). Za edicije Društva slovenskih skladateljev je pripravila izbor skladb za zgoščenko Bojan Adamič: Iz simfoničnega opusa, ki je izšla leto po njegovi smrti. Za knjigo Ideologija operete in dunajska moderna avtorja Moritza Csakyja je kot prilogo pripravila ploščo znanih operetnih spevov slovenskih izvajalcev. S pevcem Otom Pestnerjem je posnela kaseto z naslovom Pozdravi zamejske pesnice Milke Hartman v uglasbitvi Hanzija Artača in v priredbah Bojana Adamiča. Organizirala je festivale slovenskega šansona Radia Slovenija na Ljubljanskem gradu, v ljubljanskih Križankah in v radijskem studiu 14 (2001–07). Šest let je bila članica strokovne žirije za izbor nominirancev za Ježkovo nagrado. V radijskih pogovornih oddajah je ob pomembnih jubilejih in drugih dogodkih predstavila številne slovenske skladatelje in izvajalce: harmonikarskega virtuoza Jožeta Kampiča, skladatelja Janeza Gregorca, Vito Mavrič in Mojmirja Sepeta ob izidu zgoščenke Prižgite luč, 70-letnico skladatelja Jureta Robežnika in druge. Vse pogovorne oddaje so v arhivu Radia Slovenija in predstavljajo pomemben prispevek k poznavanju slovenske zabavne glasbe. Od upokojitve 2007 je prostovoljna pevovodkinja v Domu upokojencev Poljane v Ljubljani.

Ob 100-letnici rojstva Bojana Adamiča je za Založbo kaset in plošč RTV Slovenija pripravila izbor njegove glasbe za zgoščenko Mojster za vse čase. Ob tem dogodku je pripravila tudi brošuro z naslovom (tudi s fotografijami) »Šanson Bojana Adamiča in Jugoslovanski šanson – Rogaška«.

Za svoje delo je v letih aktivne delovne kariere prejela več pohval in priznanj – 1976 nagrado za najboljšega debitanta na festivalu narečne popevke v Mariboru in 1979 na tekmovanju jugoslovanskih radijskih postaj na Ohridu še posebno nagrado v kategoriji zabavno-glasbeno- govornih oddaj za izbor glasbe v oddaji Prizma optimizma Radia Slovenija. Svojo življenjsko pot in delo je 2003 predstavila tudi na TV Pika v oddaji Predah v gibanju.