Avsec, Dušan (1905–1989)

Na klasični gimnaziji v Ljubljani je 1924 maturiral, študij nadaljeval na elektrotehniškem oddelku Tehniške fakultete ljubljanske univerze in tam 1930 diplomiral. 1933 je zaprosil za štipendijo francoske vlade, ki mu je bila podeljena za študijsko leto 1933/34. Vpisal se je na fakulteto fizikalnih znanosti sorbonske univerze v Parizu (Faculté des Sciences), kjer je bil že v začetku poletnega semestra sprejet v laboratorij Henrija Bénarda (Laboratoire de Mécanique des Fluides). Zaradi uspešnega dela pri raziskovanju termokonvektivnih vrtincev mu je ta izposloval podaljšanje štipendije še za dve študijski leti (1934/35 in 1935/36). 1933–40 je sodeloval v strokovni komisiji pri francoskem ministrstvu za letalstvo. Pri poglobljenem raziskovanju termokonvektivnih tokov je prišel do pomembnega odkritja podobnih tokov v elektrostatičnem polju, ki jih je imenoval elektrokonventivne vrtince. S tem odkritjem se je odprlo njegovemu raziskovalnemu delu obširno polje, ki je presegalo okvir doktorske disertacije. Da bi mu omogočil nadaljnje delo, ga je Bénard priporočil komisiji za turbulenco pri francoskem ministrstvu za letalstvo (Commission de turbulence, Ministère de l'Air) in državnem meteorološkem uradu (Office National de Meteorologie), kjer je pridobil zadostna materialna sredstva za nadaljnje raziskave. Rezultate svojih tedanjih raziskav je objavil v številnih francoskih znanstvenih revijah. Hkrati s temi raziskavami je dozorevala njegova doktorska disertacija, ki jo je 1939 pod naslovom Tourbillons thermokonvectifs dans l`air. – Apliccation a la meteorologie izdalo francosko ministrstvo za letalstvo. Isto delo je bilo sprejeto kot disertacija na fakulteti za znanost pariške univerze. Po opravljenih izpitih in uspešnem zagovoru je bil na omenjeni univerzi 1939 promoviran za doktorja fizikalnih znanosti.

Na svetovni razstavi v Parizu 1937 sta bili v Palači odkritij (Palais de Decouverté) razstavljeni dve njegovi aparaturi za proizvajanje termokonvektivnih in elektrokonvektivnih vrtincev z vsakodnevnimi demonstracijami za obiskovalce. Med bivanjem v Parizu je bil 1937 in 1939 delegat jugoslovanskih inženirjev in arhitektov pri mednarodni konferenci za električna omrežja visoke napetosti, kjer je sodeloval z referatom.

Zaradi izbruha druge svetovne vojne je moral svoje raziskovalno delo v Franciji prekiniti. V začetku 1940 se je vrnil v domovino, kjer je spet prevzel mesto sekretarja na tedanji Tehniški fakulteti ljubljanske univerze ter honorarnega predavatelja za hidromehaniko in preiskavo materiala. Na osnovi dosežene in priznane znanstvene habilitacije je bil novembra 1940 imenovan za docenta hidromehanike in termodinamike. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF, bil marca 1945 aretiran in ob osvoboditvi izpuščen.

Že med študijem je 1925 postal pomožni asistent za tehniško mehaniko in preiskavo materiala na Inštitutu za tehnično mehaniko s priključenim laboratorijem za preiskavo materiala. Po odsluženem enoletnem vojaškem roku se je 1931 vrnil na inštitut, kjer je bil sprva asistent-volonter, nato od 1937 sekretar Tehniške fakultete in honorarni predavatelj za hidromehaniko, 1940 je bil imenovan za docenta na isti fakulteti, 1946 za izrednega profesorja in 1951 za rednega profesorja.

Od 1953 je bil predstojnik Inštituta za tehnično mehaniko na Tehniški fakulteti v Ljubljani, hkrati je bil 1953–54 predstojnik Oddelka za splošne predmete, 1954–56 je bil prodekan in 1956–57 dekan tedanje Tehniške fakultete ljubljanske univerze, 1965 je bil izvoljen za prodekana Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (FE UL), 1967–69 je bil njen dekan. 1970–73 je bil predstojnik Oddelka za splošno elektrotehniko FE UL, 1963–68 in 1970–75 pa predstojnik katedre za matematiko, fiziko in mehaniko na isti fakulteti. Od 1960 do upokojitve 1976 je bil tudi predstojnik Laboratorija za preiskavo materialov, ki je deloval v okviru Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani. 1979 je bil izvoljen za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze.

V času službovanja na Tehniški fakulteti je opravljal tudi vrsto drugih služb in funkcij: 1930 se je zaposlil pri podjetju Elektra, d. d., v Ljubljani, sprva kot tehnik, nato pa kot elektroinženir, kjer je sodeloval še po vrnitvi iz služenja vojaškega roka do 1933 kot honorarni inženir. Takoj po osvoboditvi je poleg svoje redne službe opravljal dve pomembni funkciji: ministrstvo za industrijo in rudarstvo ga je imenovalo za delegata v tovarni Saturnus (maj 1945–januar 1946), nato pa ga je zvezna vlada poslala v medzavezniško reparacijsko komisijo v Bruslju, kjer je bil do oktobra 1950 namestnik direktorja za mehanično industrijo.

Poleg številnih standardnih preiskav materiala in konstrukcij je opravil tudi vrsto temeljnih raziskav, in sicer: raziskave plastičnih mas, ki naj bi nadomestile dosedanje klasične materiale (kovine, les) za republiški zavod za varstvo pri delu; tehnološke in električne raziskave daljnovodnih žičnih vrvi iz legiranega aluminija domače in tuje proizvodnje za Elektroinštitut Milana Vidmarja in sodelovanje s katedro za teoretično elektrotehniko na Fakulteti za elektrotehniko pri študiji mehaničnih vibracij paralelnih bakrenih vodnikov za trofazno metalurško peč v Železarni Štore. 1968 je dokončal obsežno raziskovalno nalogo, ki jo je financiral Sklad Borisa Kidriča. Pri svojem raziskovalnem delu je uveljavljal posebne preiskovalne metode, konstruiral izvirne aparate in za več svojih izumov pridobil patente. Je prejemnik priznanj reda zaslug z zlatim vencem ter reda zaslug za narod z zlato zvezdo.