Avčin, Marij (1913–1995)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (maturiral 1932) in tu začel študirati medicino (1932–34). Študij je končal 1938 v Zagrebu. Po opravljenem stažu in vojaščini v kazenskih bataljonih v Črni gori je bil prostovoljec v ljubljanski bolnišnici. Specializacijo iz pediatrije je opravljal na otroškem oddelku splošne bolnišnice v Ljubljani in jo 1942 zaključil. Udeležil se je UNICEF-ovega izobraževanja iz socialne pediatrije v Oxfordu 1949, ter WHO-jevega izobraževanja iz humane genetike v Kopenhagnu 1961 in v Odeneseeju 1964. Doktorat znanosti s področja pediatrije je dosegel 1964 v Ljubljani z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo. Med okupacijo je bil zaposlen v Dečjem domu v Ljubljani, kjer je sodeloval z Osvobodilno fronto. Po osvoboditvi je deloval eno leto v Centralni armadni bolnišnici v Ljubljani. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je bil 1947 izvoljen za asistenta, 1951 za docenta, 1957 za izrednega in 1966 za rednega profesorja (za predmet pediatrija). Med 1954–63 je bil predstojnik Pediatrične klinike, 1954–78 tudi predstojnik Katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. 1965–67 je bil sprva prodekan in nato dekan te fakultete. 1978 je bil na lastno željo upokojen. Bil je predsednik Pediatrične sekcije Slovenskega zdravniškega društva (1951–53), predsednik Zvezne komisije za zaščito matere in otrok (1961–63), predsednik Združenja pediatrov Jugoslavije (1970–74), izvoljen je bil za člana združenj: The Royal Society of Medicine (London, 1960), Société Française de Pédiatrie (Pariz, 1961), Gesellschaft für Ernährungsbiologie (München, 1964), Österreichische Gesellschaft für Kinderheilkunde (Dunaj, 1965). Odlikovan je bil z redom dela III. stopnje (1956), redom zaslug za narod s srebrnimi žarki (1966), redom dela z rdečo zastavo (1979). S sodelavci je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1961) in nagrado Sklada Štefana Kovača (1965). Prejel je tudi več diplom in priznanj strokovnih društev. Bil je častni član Združenja pediatrov Jugoslavije (1979), častni član Slovenskega zdravniškega društva in Slovenskega društva za genetiko.

Strokovno se je izpopolnjeval 1949 v Londonu, Oxfordu in Manchestru, 1959 v Ann Arborju (ZDA) iz socialne pediatrije ter 1962 v Kopenhagnu iz medicinske genetike. Udeleževal se je jugoslovanskih in mednarodnih kongresov (pediatrija, zaščita matere in otroka, ogroženost otrok, otroška umrljivost, genetika, biokemija ipd.) v Ljubljani 1947, 1972, 1975 (predsednik kongresnega odbora), 1976, Zagrebu 1949, Zürichu 1950, Sarajevu 1952, Ohridu 1955, Trstu 1958, Bruslju, Montrealu, Londonu 1960, Münchnu 1960, 1964, Parizu, Kijevu 1963, Mexico Cityju 1968, Buenos Airesu 1974, Bledu 1975. Predaval je tudi na pediatričnih dnevih jugoslovanskih pediatrov, na inštitutu za medicinsko genetiko v Köbenhavnu, na univerzitetni in pediatrični kliniki v Londonu in kot vabljeni predavatelj še na več drugih tujih univerzah. Opravljal je pedagoško delo s specializanti pediatrije in praktičnimi zdravniki s terena na tečaju iz socialne pediatrije. Predaval je tudi na ljudski univerzi. Sodeloval je pri organizaciji pediatrične dispanzerske mreže v Sloveniji in pri organizaciji otroške klinike v Ljubljani, pa tudi pri organizaciji celjske, mariborske, ptujske in koprske otroške bolnišnice ter zavoda za tuberkulozo v Novem Celju. Sodeloval je tudi pri organizaciji otroških jasli in dečjih domov ter bil republiški inštruktor iz pediatrije. Od 1955 je vodil ambulatorij za prizadete otroke pri Centralnem otroškem dispanzerju. Sodeloval je pri načrtovanju, graditvi in urejanju otroških bolnišnic v Trbovljah in Murski Soboti ter predvsem Pediatrične klinike v Ljubljani, v kateri je po njegovi zaslugi bilo ustanovljenih vrsta specialističnih oddelkov.

Bil je začetnik genetskega svetovanja pri nas. V zvezi z organizacijo genetskega registra v Sloveniji je bil nekaj časa v Edinburgu. Vodil je tudi genetsko posvetovalnico v Centralnem otroškem dispanzerju v Ljubljani.

Nadvse pomembna in revolucionarna je bila njegova odločitev, da je potrebna strokovna usmeritev v subspecialna področja pediatrije. Kot prvi v Jugoslaviji je poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok. Z osebno zavzetostjo je odločilno vplival na organiziranje družbene skrbi za prizadetega otroka.

Njegovo obsežno strokovno znanje je našlo pot do širokega kroga bralcev prek vrste zelo skrbno napisanih poljudnoznanstvenih knjig o otroku, njegovem zdravju in boleznih Pisal je tudi literarna dela. Njegov pretanjen smisel za jezik in literaren talent potrjuje predvsem kratka proza, ki je izšla v dveh zbirkah (Doktor Anton, 1989 in Ljubljanske razglednice, 1994).