Avčin, France (1910–1984)

Maturiral je na gimnaziji v Ljubljani 1929. Nato je študiral elektrotehniko na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je 1935 diplomiral. 1939 je doktoriral iz tehniških ved na podlagi disertacije Matematično reševanje problema toplotnega prevajanja v lameliranem železnem jedru transformatorjev. Po diplomi je bil zaposlen v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani pri Feliksu Lobetu, od avgusta 1936 kot asistent prostovoljec na Elektrotehniškem inštitutu ljubljanske univerze ter v banovinskem inštitutu za zdravljenje raka na področju rentgenske diagnostike in radijske terapije. To delo je poleg rednega dela na univerzi nadaljeval tudi po vojni, ko je izvajal rentgensko dozimetrijo na vseh diagnostičnih in terapevtskih rentgenskih aparatih v Sloveniji. Med 1937 in 1940 je hkrati honorarno delal na inštitutu za preiskavo materiala, kjer je vodil praktične vaje iz predmeta Tehniška mehanika pri Alojzu Králu. Od marca 1939 naprej je na Elektrotehniškem inštitutu deloval kot predavatelj iz predmetov Splošna električna merjenja, Merjenje na električnih strojih in vodil laboratorijske vaje iz osnov elektrotehnike. Junija 1940 je opravil izpit za pooblaščenega elektroinženirja elektromedicinske stroke in bil decembra 1941 imenovan za docenta na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. 1943 je odšel v partizane. Bil je inštruktor oficirske šole Glavnega štaba NOV in POS, član Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS in komisije za gospodarsko obnovo države v Beogradu. Od aprila do oktobra 1945 je bil kot član trgovinske delegacije v diplomatski misiji poslan v Francijo in Švico. To mu je tudi omogočilo, da je v domovino pripeljal sodobno alpinistično opremo, npr. najlonske vrvi in podplate iz gume. Od 1945 je delal na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, od 1957 kot redni profesor za splošna električna in magnetska merjenja. Upokojil se je 1980, 1981 pa mu bil podeljen naziv zaslužni profesor. Po upokojitvi je našel drugi dom v svoji hišici v Vrsniku nad Sočo in bil na fakulteti še vedno dejaven.

Pomembni so njegovi prispevki na področju metrologije. Sodeloval je na konferencah za mere in uteži v Parizu (1948, 1954) in po njegovi zaslugi je bila 1960 sprejeta enota tesla za vektor gostote magnetnega pretoka. Aktivno je sodeloval v mednarodni elektrotehniški komisiji IEC. Imel je več vabljenih predavanj na univerzah in znanstvenih ustanovah po vsem svetu. Med njegove izume mdr. sodijo magnetno jedro s spremenljivo zračno režo, magnetna leča za elektronski mikroskop in elektronski daljinski merilnik hitrosti. Kot strokovnjak za balistiko je patentiral lovsko kroglo ABC.

V gore je začel zahajati kot otrok z očetom in skavti. Ukvarjal se je s športom – bil je državni prvak v drsanju in dviganju uteži. Ta fizična pripravljenost mu je pomagala tudi pri plezanju, kjer se je v domačih in tujih gorah loteval zahtevnih smeri, tudi prvenstvenih. V gore je zahajal v vseh letnih časih, pogosto tudi kot smučar.

S svojimi izumi je izboljšal tehnične metode v plezanju, gorskem reševanju in smučanju (varnostne smučarske vezi, turna smučarska vez, zaščita pred strelo). Njegove prestavljive dereze, imenovane »avčinke«, so uporabljale tudi tuje himalajske odprave. 1963 je ta izum prevzelo münchensko podjetje Salewa. Znanstveno se je ukvarjal tudi z dinamičnim preizkušanjem plezalnih vrvi in na njegovo pobudo je Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) ustanovila posebno komisijo za raziskavo in standardizacijo plezalskih vrvi, v kateri je Avčin dejavno sodeloval.

Od 1945 je bil član Schweizer Alpen–Club sekcije v Bernu, od 1966 pa častni član Club Alpin Français, sekcije Isère. 1946 je postal prvi povojni predsednik Planinskega društva Slovenije. Nove cilje slovenskega alpinizma je videl v dosežkih v tujih gorstvih, v planinstvu, ki naj združi množice, pa poudarjal etično-kulturni moment. Znan je po misli, da je »planinstvo srčna zadeva Slovencev«.

Kot rodoljub, estet in velik častilec »Narave«, ki jo je vedno zapisal z veliko začetnico, je bil odličen predavatelj, ki je lepote domovine, predvsem gorskega sveta, z več sto predavanji propagiral po vsem svetu. Z različnimi prispevki je vse od 1935 sodeloval v Planinskem vestniku. Njegovi planinski in lovski spisi so mojstrsko izbrušeni, napisani v svojstvenem, občutenem slogu. Oglašal se je tudi v Lovcu, Mladiki in na radiu. 1964 je za knjigo Kjer tišina šepeta prejel Levstikovo nagrado. Knjiga je bila velika uspešnica in je doživela štiri izdaje (1964, 1965, 1967, 1980).

Bil je eden od začetnikov gibanja za varstvo okolja v Sloveniji. Svoje poglede o oblikah in posledicah onesnaževanja okolja je predstavil v knjigi Homo contra naturam (Človek proti naravi). Zavzemal se je za uporabo obnovljivih virov energije in ustanovitev Ekološkega sekretariata. Bil je častni član Zveze društev za varstvo okolja Slovenije.