Avbelj, Viktor (1914–1993)

Rodil se je v siromašni kmečki družini kot eden od sedmih otrok. 1920–26 je obiskoval osnovno šolo v Šentvidu pri Lukovici, nato gimnazijo v Ljubljani. Po lastnem pričevanju se je že kot dijak pridružil »naprednim političnim gibanjem«. Sodeloval je pri razpečevanju časopisa Rdeči prapor in marksistične literature ter se že v zgodnji mladosti spoznal z Borisom Kidričem in Dušanom Kermavnerjem. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral v obdobju 1934–39 in deloval v delavskem kulturnem društvu Vzajemnost. Sodeloval je pri organizaciji trimesečne stavke 1935 v Bonačevi tovarni papirja v Količevem. Njegova prva zaposlitev je bila v mlekarski zadrugi v Prevojah (1936–38), kjer je delal kot knjigovodja. Že kot študent se je 1937 vključil v Komunistično partijo, aktivno sodeloval pri širitvi partijske mreže in bil zaradi revolucionarnega delovanja večkrat zaprt. Zaradi sodelovanja pri uporu ga je italijanska okupatorska oblast 29. oktobra 1941 zaprla, vendar ga je VOS po enajstih dneh s ponarejenimi dokumenti rešila iz zapora. Od decembra 1941 je bil sekretar Okrožnega komiteja KPS in Okrožnega odbora OF Novo mesto.

Od septembra 1942 je bil prvi politični komisar Gubčeve brigade, od decembra 1942 politični komisar 1. operativne cone, od julija 1943 pa XV. divizije. Med opazovanjem sovražnikovih položajev pri Selah pri Šumberku se je julija 1943 za las izognil smrti v obstreljevanju, v katerem so bili ubiti načelnik Glavnega štaba NOV in POS Milovan Šaranović, poveljnik XV. divizije Dragan Jeftić in namestnik političnega komisarja Glavnega štaba NOV in POS Ivan Kavčič - Nande. Avbelj je avgusta 1943 prevzel Kavčičevo funkcijo in jo obdržal do septembra 1944. Na kočevskem zboru je bil izvoljen v SNOO in plenum OF. Od januarja 1944 je kot odposlanec Glavnega štaba NOV in POS sodeloval v pohodu XIV. divizije na Štajersko in bil ranjen v naskoku na Ravne nad Šoštanjem. Od septembra 1944 do marca 1945 je bil politični komisar 9. korpusa NOVJ, nato pa do maja 1945 politični komisar Glavnega štaba NOV in POS ter slovenski zastopnik pri 4. armadi Jugoslovanske armade.

Od maja do avgusta 1945 je bil namestnik načelnika Ozne za Slovenijo, ko je ta kljub končanim vojnim spopadom izvajala likvidacije domobrancev in drugih nasprotnikov komunističnega režima. Do novembra 1945 je opravljal naloge organizacijskega sekretarja CK KPS, eno leto je bil sekretar Okrožnega komiteja KPS Maribor, od novembra 1946 do marca 1948 pa javni tožilec LRS. Na tej funkciji je bil tudi ena ključnih osebnosti političnega procesa, ki se je končal 12. avgusta 1947 s smrtno obsodbo Črtomirja Nagodeta in visokimi zapornimi kaznimi štirinajstim soobtoženim (Ljubu Sircu in Borisu Furlanu so smrtno kazen spremenili v 20-letno prisilno delo). Obtožnica, ki jo je spisal Avbelj, je bila dolga 28 gosto tipkanih strani, pri čemer je njena utemeljitev obsegala zgolj dva lista.

Od 1943, ko je postal kandidat CK KPS, je deloval v partijskem vodstvu; na 2. kongresu KPS novembra 1948 je bil izvoljen v politbiro CK KPS (kasneje izvršni komite oz. predsedstvo CK ZKS), 1948–52 je bil kandidat, nato pa član CK KPJ/ZKJ. 1948–49 je bil predsednik Kontrolne komisije pri vladi LRS, nato je imel spret eno leto ključne funkcije v Mariboru. 1955–62 je bil podpredsednik in 1962–65 predsednik izvršnega sveta Skupščine Slovenije. Opravljal je še več vodilnih političnih funkcij v ZKS (sekretar CK za družbenoekonomsko področje), SZDL, izvršilnih in zakonodajnih organih, mdr. je predsedoval odboru za družbenoekonomske odnose v zvezni in republiški skupščini, pa tudi svetu Predsedstva SRS za varstvo družbene ureditve ter za ljudsko obrambo.

Predsednik predsedstva SRS je bil 1979–84, član sveta federacije 1963–73 in nato spet od 1984 do 1990. Bil je eden ključnih načrtovalcev gospodarskega razvoja RS. Še zlasti se je zanimal za zadružništvo (1952–55 je bil predsednik Glavne zadružne zveze Slovenije), saj je trdil, »da ni rešitve v razdrobljenosti kmetijske proizvodnje«, in je obžaloval, ker komunistična oblast ni bolj izkoristila predvojne zadružne organizacije. Ob dvajsetletnici konca druge svetovne vojne je priznal, da so bile takrat predstave o povojni obnovi »v mnogočem enostranske, naivne, teoretično sicer razumljive, praktično pa skoro nedosežne, saj je šlo tedaj skoro dobesedno za pravično razdeljevanje pomanjkanja vseh vrst«. Zavzemal se je, da se »poleg zavestnih elementov planiranja skladnejšega družbenega razvoja« sredstva delijo »na osnovi delovanja tržnega mehanizma«, kot ključno nalogo družbenopolitičnih organizacij pa je zagovarjal uveljavljanje samoupravljanja. Slednje naj bi po njegovem mnenju omogočalo boljše upravljanje družbenih sredstev kot »administrativno-etatistično razdeljevanje«. Trdil je, da so prav nekdanji borci NOV »nosilci akcij za napredek«.

Bil je nosilec partizanske spomenice, reda narodnega heroja, reda partizanske zvezde I. stopnje, reda bratstva in enotnosti I. stopnje, reda za hrabrost in reda zaslug za narod II. stopnje. 3. aprila 1993 se je ustrelil s pištolo in nekaj dni zatem umrl. V osmrtnicah v dnevnem časopisju so ga označili za »politika in legendarnega partizanskega voditelja«, naslednica KPS pa za »uglednega voditelja NOB« in »soustvarjalca slovenske državnosti«, Danijel Starman in Stanislav Klep pa sta v imenu »Združenih ob lipi sprave« opozorila na njegovo odgovornost v povojnem obračunavanju z nasprotniki komunističnega režima. Zdenko Roter je v članku Rudijeva nenaravna smrt v Razgledih njegov samomor komentiral kot domnevni izraz »razočaranja zaradi neuspešnosti projekta o drugačni, bolj pravični družbi«.