Autor, Oskar (1943–1989)

Po končani gimnaziji (1962) je študiral biologijo in kemijo na Pedagoški akademiji v Mariboru. Po zaključenem študiju je kratek čas poučeval na različnih osnovnih šolah, nato pa je 1970 vpisal visokošolski študij pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po zaključku študija (1973) je začel kot zunanji sodelavec predavati na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer se je 1978 redno zaposlil. Magistriral je 1982 in doktoriral 1988 (oboje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani). Istega leta si je na Univerzi v Mariboru pridobil habilitacijski naziv docent za pedagoške predmete.

Začetki Autorjeve strokovne in znanstvene publicistične dejavnosti segajo v 70. leta prejšnjega stoletja. Pedagogika je takrat pod strokovno avtoriteto Vlada Schmidta (Autorjevega mentorja pri diplomskem delu) doživela preobrat od etatistične k samoupravljalski socialistični pedagogiki. Kljub odporu do poseganja politike v pedagoška vprašanja je pedagogika takrat še ostajala vpeta v okvir marksistične filozofske misli in politične ideologije socializma. Autor je v prvih strokovnih in znanstvenih objavah sledil uradni doktrini, ki je človekovo emancipacijo in demokratizacijo družbe pogojevala z razvojem socialističnega družbenega sistema in samoupravljanja. Ta doktrina je jasno prisotna v njegovem (objavljenem) diplomskem delu, ki temelji na ideji, da s samoupravljanjem izginja nasprotje med posameznikom in družbo, kot tudi v njegovih takratnih pogledih na sistemska vprašanja šolstva, saj je v (poljudnih) člankih iz tistega časa zavračal večtirnost šolskega sistema, zagovarjal enotno šolo ter pozitivno vrednotil brisanje formalnih šolskih stopenj v okviru šolske reforme (»usmerjeno izobraževanje«). V nasprotju s tem je v zadnjem obdobju svojega ustvarjanja, ko je postal zelo kritičen do uradne pedagoške doktrine, v razmislek ponudil radikalno obliko zunanje diferenciacije (torej nasprotje enotne šole) z dvema različnima programoma obveznega šolanja (po vzoru avstrijske gimnazije in glavne šole).

Konec 70. in v začetku 80. let se je Autor ukvarjal s teorijo vzgojnega smotra, kar je izčrpno analiziral v magistrski nalogi, ki jo je zagovarjal 1982. Rdeča nit tega dela je kritična distanca do politično diktiranih vzgojnih smernic in rekonstruiranje teoretskih konceptualizacij vzgojnega smotra, ki odslikavajo postopno teoretsko osamosvajanje jugoslovanske pedagogike. Temeljni kriterij presojanja mu je humanizacija vzgoje, ki jo interpretira skozi misli klasikov marksizma. Prav na mestih, kjer se sklicuje na Marxa, je njegova kritika vpetosti pedagoške misli v državno partijsko ideologijo najmočnejša, hkrati pa je temeljni okvir njegovega ustvarjanja odpor do meščanske pedagogike in idealizacija samoupravljalske pedagogike.

V začetku 80. let je začel posebno pozornost namenjati zgodovini pedagoških idej, začel je objavljati prve članke o antični vzgoji (1981), ki naj bi bila osnova njegove doktorske disertacije Paideia : humanistično pedagoško bistvo Paideia in njegovo uresničevanje v vzgojnoizobraževalni praksi antičnih Grkov, nastale v naslednjih letih. Kaže, da je Autor skozi analiziranje partijskih dokumentov in jugoslovanske samoupravljalske pedagogike spoznaval, da je to preozek okvir za poglobitev v temeljne pedagoške probleme in da je te temelje smiselno iskati na izvoru evropske pedagoške misli, v antiki. Po drugi strani pa je v raziskovanju antične vzgoje videl možnost izpovedovanja družbenokritične misli in konceptualizacije novih pedagoških pogledov, ki so korelirali s kritiko šolske reforme in vedno jasneje artikuliranim odporom do politične ureditve in ideološke indoktrinacije, ki jo je omogočal enopartijski sistem. Ta premik se je dogajal vzporedno z usvajanjem novega teoretskega aparata (psihoanaliza, strukturalizem, semiotika) ki ga v njegovih delih zasledimo po 1985.

Rdeča nit in temeljna ugotovitev Autorjeve disertacije je, da antični humanistični koncept človeka, ki je v temelju usmerjal razvoj zahodne civilizacije, predpostavlja vzgojo, ki lahko vzgojni smoter (svoboda in avtonomije subjekta) formira le ob podreditvi zakonitemu redu, simbolnemu Zakonu, ki je zavezan razumu, gospostvu uma in kot tak zavezuje tako gojenca kot vzgojitelja. Ta koncept se jasno ograjuje od tradicionalne patriarhalne avtoritarnosti na eni strani, hkrati in predvsem pa od permisivne popustljivosti do otroka, na drugi. Posebno vrednost in aktualnost je treba pripisati tudi Autorjevi razlagi in razumevanju humanističnega izobraževanja. V ospredju je sporočilo, da bistveni del humanistične izobrazbe leži onkraj praktične in družbene uporabnosti znanja. Pri tem je Autor izhajal iz teze, da je izobraževanje najbolj izvorna oblika vzgoje.