Auersperg, Marija (1937–)

Maturirala je 1955 na gimnaziji v Kamniku. Študij medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (MF UL) je zaključila 1960, 1962 je specializirala patologijo, nato pa začela še specializacijo iz splošne kirurgije na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani, na kirurškem oddelku Vojne bolnice v Ljubljani, kirurškem oddelku Bolnišnice v Novem mestu in Kirurški kliniki v Ljubljani, kjer je 1966 opravila specialistični izpit. Na MF UL je 1971 doktorirala iz onkologije z disertacijo Regionarna intraaterialna infuzijska terapija malignih tumorjev, uporaba novih metod in teoretičnih aspektov. V obdobju 1960–62 je bila asistentka na Patoanatomskem inštitutu v Ljubljani, aprila 1962 se je zaposlila na OI, kjer je bila od 1966 do upokojitve 1997 zaposlena na Oddelku za kirurško onkologijo. Od 1971 kot višja raziskovalna sodelavka, od 1994 je oddelek tudi vodila. 1995 ji je Ministrstvo za zdravje RS za udejstvovanje na strokovnem, raziskovalnem in pedagoškem področju podelilo naziv višja svetnica.

Dodatno se je 18 mesecev izobraževala na področju onkološke kirurgije in laboratorijskih metod proučevanja tumorskih celic in sprememb, ki jih povzročijo kemoterapevtiki, v uglednih centrih za zdravljenje raka in raziskovalnih ustanovah v Franciji, na Švedskem, Finskem, v Nemčiji, ZDA in Kanadi.

Na MF UL je 1972 pridobila naziv docentke, 1978 izredne profesorice, 1984 pa jo je habilitacijska komisija izvolila za redno profesorico onkološke kirurgije.

Ukvarjala se je z diagnostiko in zdravljenjem tumorjev glave in vratu, še posebej z arterijsko kemoterapijo, multimodalnim zdravljenjem malignih tumorjev ustne votline, žrela in ščitnice ter individualno prilagojenim smiselnim načrtovanjem kemoterapije. Pri napredovalih tumorjih, ki so bili neoperabilni, je razvila multidisciplinarne protokole, ki so vključevali kemoterapijo, radioterapijo in kirurgijo – vključno z rekonstruktivno kirurgijo, in to več let pred standardizacijo teh metod v svetu. S sodelavko Marijo Us Krašovec, vodjo citološkega laboratorija na OI, sta uvedli proučevanje odgovora na zdravljenje na citoloških vzorcih bolnikovega tumorja, kar je omogočilo hitro individualno prilagajanje zdravljenja. S sodelavci je uvedla nekaj izvirnih metod, zlasti v kirurgiji ščitnice in rekonstruktivnih posegih po operacijah, napredovalih tumorjev po predhodni kemoterapiji in obsevanju.

Že 1967 je s sodelavci uvedla izventelesno perfuzijo okončin s citostatikom. Ker v tem času razen za melanom ni bilo učinkovitih kemoterapevtikov za uporabo pri izventelesni perfuziji, je pričela s sodelavci proučevati intraarterijske infuzije kemoterapevtikov.

Od 1968 je z Marjanom Erjavcem in Marijo Us Krašovec raziskovala možnosti za izboljšave regionarne kemoterapije, sprva usmerjene predvsem v tehnične izboljšave. Zaradi hipoteze, da je za učinek na tumor morda pomembnejši čas dovajanja kemoterapevtika kot pa stopnja koncentracije, ki jo dosežemo pri arterijski kemoterapiji, je 1975 razširila raziskave tudi na sistemsko kemoterapijo. Rezultati so pokazali, da sta dolgotrajnost kemoterapije in individualno sledenje odgovora tumorja bolj pomembna kot višja koncentracija kemoterapevtika pri arterijski kemoterapiji. S sodelavci je uvedla metodo meritev DNK na vzorcih aspiracijske biopsije tumorjev. S to metodo je pričela proučevati spremembe v kinetiki tumorskih celic pod vplivom različnih citostatikov. Individualno načrtovanje kemoterapije je bilo zelo uporabno za načrtovanje zdravljenja pri redkih tumorjih, za katere ni znano standardno zdravljenje, in za tumorje, pri katerih je bilo standardno zdravljenje neuspešno. Pri proučevanju dolgotrajnih infuzij vinblastina v različnih odmerkih, nižjih od standardnih, so opazili, da so pri istem bolniku nižji odmerki uspešneši od višjih. Ta nenavadni rezultat so si razlagali z različnim mehanizmom delovanja odmerkov. Opažanje, da so bili nižji odmerki uspešni pri različnih vrstah malignih tumorjev, je narekovalo predvidevanje, da delujejo na propustnost celičnih membran, okvaro endotelijskih celic in prekrvavitev tumorja. S sodelavci z Oddelka za eksperimentalno onkologijo OI so te mehanizme dokazali in o njih poročali. Ta način zdravljenja je bil predhodnik sedanjih bioloških zdravil, ki vplivajo na razvoj žilja v tumorjih. Z vodjo radioizotopnega oddelka OI Marjanom Erjavcem sta razvila tudi metodo radionuklidnega markiranja citostatika Bleomycina in uporabila metodo meritev kopičenja le-tega v tumorjih za študij kinetičnih in farmakodinamskih sprememb v tumorju po uporabi vinblastina in cisplatina. Ugotovili so, da so meritve kopičenja markiranega bleomicina uporabne za napoved učinka kemoterapije.

Na OI je od 1973 nastajal arhiv raziskovalne skupine, ki jo je vodila, in v katerem so shranjevali dokumente o raziskavah individualno načrtovanega zdravljenja pri redkih tumorjih, za katere ne obstajajo priporočila o standardnem zdravljenju, ali pri tumorjih, pri katerih je bilo standardno zdravljenje neuspešno. Arhiv je 2008 v nepojasnjenih okoliščinah izginil.

V okviru Fulbrightovega programa je vzpostavila sodelovanje z več uglednimi onkološkimi središči v ZDA (npr. Memorial Cancer Center in bolnišnico Montefiore v New Yorku, Md. Anderson Cancer Center v Houstonu, Veterans Administration Hospital New Jersey). V skupnem raziskovalnem projektu »Multimodalno zdravljenje tumorjev glave in vratu« so proučevali predvsem citomorfološke in histološke spremembe pod vplivom citostatikov, učinke različnih kombiniranih režimov kemoterapije, ki vključujejo cisplatin ter kombinirano zdravljenje s kemoterapijo, kirurgijo in obsevanjem. Organizirala je izmenjavo strokovnjakov iz ZDA in raziskovalcev iz Slovenije. Pri bolnikih s tumorji glave in vratu, tumorji ščitnice in sarkomih je z metodo DNK-meritev proučevala spremembe, ki jih povzroči citostatik cisplatin, in dokazala, da le-ta povzroči kinetične spremembe. Te rezultate je koristno uporabila pri planiranju kemoterapevtskih shem in pri kombiniranem zdravljenju s cisplatinom ter dvakratdnevnim obsevanjem.

V okviru Fulbrightovega programa je bila dvakrat gostujoča profesorica. Vzpostavitev trajnega sodelovanja po sistemu »Sister to sister organization« z Md. Anderson Cancer centrom v Houstonu, ki bi omogočil kontinuirano izmenjavo strokovnjakov in za katerega si je prizadevala, je preprečila vojna v Sloveniji. Na pedagoškem področju je delovala na MF UL, kjer je predavala o onkološki kirurgiji, predvsem tumorjev glave in vratu ter ščitnice na tečajih iz onkologije za specializante splošne medicine. Sodelovala je pri podiplomskih tečajih za izobraževanje zdravnikov v onkologiji v organizaciji Onkološkega inštituta. Vodila je tudi vaje za študente medicine s področja onkološke kirurgije in opravljala mentorstvo za pripravnike in specializante splošne kirurgije, ki so stažirali na OI, ter za mlade raziskovalce. Imela je številna vabljena predavanja v Evropi, ZDA in Kanadi. Na mednarodnih kongresih je večkrat vodila posamezne sekcije.

Od 1981 je članica Evropskega združenja za onkološko kirurgijo. Na OI je vodila mdr. stalni multidisciplinarni konzilij za zdravljenje tumorjev ščitnice. Bila je članica Sveta za znanost in tehnologijo RS (posvetovalnega telesa vlade RS), članica Razširjenega kolegija za onkologijo RS, članica Razširjenega kolegija za kirurgijo RS (v času vodenja Oddelka za onkološko kirurgijo na OI), kot uradno imenovana predstavnica Ministrstva za znanost in tehnologijo RS je posredovala podpis pogodbe o sodelovanju z ustanovo IPOKRATES v Avstriji (International postgraduate organization for knowledge transfer, research and teaching excellent students), kot članica Direktorata IPOKRATES je organizirala številne tečaje z mednarodno udeležbo v Sloveniji in soorganizirala tečaje v Avstriji. Bila je članica odbora WFSOS (World Federation of Surgical Societies), članica izpitnega odbora pri WFSOS za pridobitev mednarodne licence v onkološki kirurgiji, ustanovna članica ESSO (European Societies Surgical Oncology), katere članica je tudi Slovenska sekcija za onkološko kirurgijo (njena predsednica je bila od ustanovitve 1995). Sodelovala je tudi v uredniških odborih revij Radiology Oncology, JSO (Journal of Surgical Oncology) in Regional Cancer Treatment.

Je prejemnica več nagrad in priznanj: s sodelavci je 1971 prejela nagrado sklada Borisa Kidriča za delo s področja intraerterielne kemoterapije, s sodelavkama je 1977 prejela mednarodno nagrado Johann Georg Zimmermann za delo, ki obravnava probleme sinhronizacije in planiranja intravenozne kemoterapije tumorjev ustne votline in orofarinksa, in 1998 nagrado za življenjsko delo na OI v Ljubljani.