Auersperg, Herbard, baron (1528–1575)

Rodil se je na Dunaju, kjer je živel in služboval njegov oče Trojan. Imel je dva mlajša brata, Vajkarda in Ditriha, in pet sester. Šolo je sprva obiskoval na Dunaju, nato so ga z bratom Vajkardom poslali na vojvodski dvor v Kleve, kjer sta se naučila dvorjanskega vedenja in viteških veščin, hkrati pa sta se navzela reformiranih idej v Cerkvi in sta do smrti ostala goreča protestanta. Po očetovi zgodnji smrti (1541) in vrnitvi na Kranjsko je Auersperg stopil v vojaško službo na južni meji cesarstva in se odlikoval v bojih proti Turkom. Njegova vojaška nadarjenost ga je najprej pripeljala na mesto senjskega glavarja (1548), nekaj let pozneje (1557) pa je postal še namestnik Ivana Lenkoviča, vrhovnega poveljnika hrvaške in slavonske Vojne krajine. Zlasti se je izkazal v navezi s hrvaškim banom Petrom grofom Erdödyjem, s katerim je premagal Turke pri Novigradu, Kostajnici in Požeškem Sandžaku. Za vse njegove uspehe ga je cesar 1566 nagradil s funkcijo kranjskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika hrvaške in slavonske Vojne krajine.

Postal je legendaren tudi zaradi svoje tragične smrti. 22. septembra 1575 se je pri kraju Budački na reki Radonji (danes Donji Budački, 15 km južno od Karlovca) zapletel v spopad s Turki, ki so popolnoma porazili njegovo enoto. Nekaj plemičev, med njimi sam Auerspeg, je padlo, ostale so Turki ujeli in jih kasneje odpeljali v Carigrad. Med ujetniki je bil tudi njegov sin Volf Engelbert. Turki so Auerspergu in njegovemu sorodniku Frideriku Višnjegorskemu odsekali glavo in ju razkazovali kot trofejo. Kasneje so za glavi in za ujetega Volfa Engelberta zahtevali visoko odkupnino, z denarjem pa so v Banjaluki postavili džamijo, ki se je po svojem graditelju in zmagovalcu bitke pri Budačkem Ferhad-paši imenovala Ferhadija. Auersperg je bil pokopan v protestantski špitalski cerkvi v Ljubljani, kjer je imel veličasten nagrobnik; odsekani glavi pa so potomci do druge svetovne vojne hranili na turjaškem gradu.

Bil je prepričan protestant in je svoje versko prepričanje širil tudi med svojimi podložniki, tako okoli domačega Turjaka, kjer je dal v škocjanski župniji nastaviti protestantskega pridigarja, kot tudi na svojem blejskem gospostvu, ki ga je imel od 1558 v zakupu od briksenske škofije. Na Bledu je Auerspergu pri širjenju nove vere pomagal blejski župnik Krištof Fašang, ki je bil sprva nastavljen kot upravitelj gospostva, a ga je Auersperg moral zaradi pritožb podložnikov zamenjati. Še naprej pa mu je dovolil, da je na Bledu deloval kot evangeličanski pridigar. Zaradi tega je prišel v spor z briksenskim škofom Krištofom Modruškim, ki se je odločil, da se znebi svojega protestantskega najemnika. Na škofovo vztrajno prizadevanje so deželnoknežje oblasti 1573 najprej izgnale Fašanga z Bleda, leto pozneje pa škof ni obnovil najemne pogodbe z Auerspergom. Gospostvo je dal v zakup katoliku Janezu Jožefu Lenkoviču, ki se je izkazal kot vnet nasprotnik protestantizma.

Auersperg se je 1549 poročil s tirolsko plemkinjo Marijo Kristino baronico Spaur-Valör (njen brat Janez Tomaž je bil briksenski škof), s katero je imel štiri sinove. Janez Tomaž je umrl kot otrok, Trojan kot študent v Padovi, Volf Engelbert je po vrnitvi iz turškega ujetništva umrl brez potomcev, tako da je družino in rod v celoti nadaljeval le prvorojenec Krištof. Herbard Auersperg tako predstavlja skupnega prednika vseh še danes živečih Auerspergov.

Vojaški uspehi in tragična smrt so našli odmev tudi v literaturi in znanstvenem ustvarjanju. Prva dela, ki so slavila Herbarda, so začela nastajati takoj po njegovi smrti. Ljubljanski protestantski superintendent Krištof Spindler je v svojem pogrebnem govoru, ki je nastal med septembrom in oktobrom 1575, Auerspergovo zgodbo primerjal s svetopisemsko zgodbo o Judu Makabejcu. Le nekaj tednov pozneje je Jurij Khisl s Fužin napisal hvalnico o Auerspergovem življenju in smrti, ki je bila kasneje podlaga številnim biografom. Delo je bilo originalno napisano v latinščini, v nemščino ga je prevedel Hans Krazenpacher. Pozneje sta bila Auerspergovo življenje in njegova smrt obširno opisana v Annales Carinthiae Hieronima Megiserja in Slavi vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Auerspergovo usodo so v 19. stoletju obdelali Franz Xaver Richter (1826), Peter pl. Radics v Herbardovi biografiji (1862), Ivan Steklasa v seriji življenjepisov slavnih vojskovodij (1889), omenjajo ga tudi hrvaški avtorji (Radoslav Lopašić, Vjekoslav Klaić) v pregledih hrvaške zgodovine. Bitka pri Budačkem je našla odmev tudi v bošnjaški ljudski pesmi, na Slovenskem pa sta sredi 19. stoletja nastali dve umetniški deli, ki sta Auersperga upodobili tudi kot dramski lik. V prvem primeru gre za zgodovinsko igro Herbert Turjaški, ki je nastala izpod peresa Jožefa Antona Babnika oz. Josefa Buchenhaina (1802–73). Igra je bila napisana v nemščini in so jo na odru nemškega gledališča igrali v sezoni 1831/32. Besedilo je ostalo v rokopisu, ki ni bil nikoli objavljen in danes velja za izgubljenega. Drugo delo je pesnitev Boj pri Vudački, ki jo je po Buchenhainovi igri napisal Bernard Tomšič. Pesem je bila objavljena 1855 v Einspielerjevem Prijatlu, nastala pa je okoli 1844.

Auerspergov celopostavni portret hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, njegov celopostavni kip pa v muzeju vojaške zgodovine (Heeresgeschichtliches Museum) na Dunaju.