Auersperg, Andrej, pl. (1557–1593)

Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj »preceptor« postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil pod vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov.

Najvišjo funkcijo v Vojni krajini je prevzel ravno v času, ko se je po nekajletnem zatišju turški vojaški stroj znova začel obračati proti zahodnemu Balkanu. V okvir okrepljenih turških napadov na zahodni Balkan sodi tudi bitka pri Sisku (22. junija 1593), v kateri je krščanska vojska premagala trikrat številnejšo turško vojsko pod poveljstvom Hasana paše Predojevića. Eden od poveljnikov krščanske vojske je bil tudi Auersperg, ki je načeloval 300 lahkim konjenikom iz Karlovca. Zmaga pri Sisku je odmevala po vsem cesarstvu. Cesar je dal v Pragi zvoniti Te Deum, Auersperga pa je osebno pohvalil sam papež Klemen VIII. Kmalu po bitki je Auersperga na mestu karlovškega generala zamenjal Jurij Lenkovič, Auersperg pa je nenadoma umrl še istega leta, star šele 37 let. Bil je eden zadnjih članov šumberško-žužemberške veje Auerspergov, ki je ob začetku 17. stoletja izumrla, njena posest pa se je združila s posestjo glavne veje na Turjaku.

Auersperg je eden najbolj poznanih članov svoje rodbine in likov iz slovenske zgodovine. V stoletjih po bitki se je v slovenski zgodovinski zavesti zasidralo mnenje, da je skupaj z Adamom Ravbarjem veliki zmagovalec bitke pri Sisku, čeprav sta bila le dva izmed poveljujočih. Posledično se je ustvaril mit o slovenski zmagi nad Turki pri Sisku. O sami bitki je nastalo na Slovenskem veliko literature, deležna je bila likovnih upodobitev (ena slika je visela v deželnem dvorcu, druga v ljubljanski stolnici), spomin na bitko so ohranjali jezuiti z gledališkimi igrami, v 19. stoletju jo je v pesmi predstavil Anton Aškerc (Mea Kulpa, 1886), sv. Ahac, ki goduje na dan bitke (22. 6.), je postal zavetnik Kranjske. Bitka oz. spomin nanjo je bila tudi povod za ideološke spopade med klerikalci in liberalci v 19. stoletju, ter med domobranci in partizani med drugo svetovno vojno. Po vojni je spomin nanjo zamrl in znova oživel 1993, ob njeni 400-letnici.