Arnulf Koroški, vzhodnofrankovski kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva (okoli 850–899)

Nezakonski sin kralja Karlmana (umrl 880) in Liutsvinde, verjetno iz rodbine Luitpoldingov. Vnuk kralja Ludvika Nemškega (umrl 876). Od ok. 888 poročen z Uto (Oda), domnevno iz rodbine Konradinov, s katero je imel sina, kralja Ludvika (IV.) Otroka (893–911). Že od prej je imel dva nezakonska sina. Starejši je bil Svetopolk (verjetno 870–900), kralj Lotaringije (895–900), ki je ime dobil po krstnem botru, moravskem knezu. Mlajši sin se je imenoval Ratold (od ok. 889 do po 896).

Arnulf je svoja otroška leta preživel v Karantaniji oz. bavarski Vzhodni krajini, kjer je imel njegov oče, princ Karlman, od 856 naprej oblast (regnum). Po smrti starega očeta Ludvika Nemškega 876 je Arnulf prevzel gospostvo svojega očeta v bavarski Vzhodni krajini (ta je bila zmanjšana za obdonavske grofije proti Moravski, ki so od 871 pripadale mejnemu grofu Ar(i)bu). Središče njegove moči je bilo v Karantaniji, katere posebni položaj znotraj Vzhodne krajine je temeljil na tradiciji 828 odpravljene slovanske kneževine. Zato se Karantanija v Arnulfovem času omenja kot »Karantansko kraljestvo« (regnum Carantanum, Charentariche), čeprav je bila formalno samo grofija. Pri vzpostavitvi močnega gospostvenega položaja se je Arnulf naslonil tudi na stare domače slovanske elite, ki so se (s porokami) integrirale v nov vodilni sloj na jugovzhodu Frankovske države. Po smrti očeta 880 je uspel Arnulf svoj vpliv razširiti še na Bavarsko, kjer je že 882 poveljeval bavarski vojski, čeprav sta oblast v Vzhodnofrankovskem kraljestvu prevzela njegova strica (Karlmanova mlajša brata) Ludvik III. Mlajši (do 882) in nato Karl III. Debeli, ki je 885 kot zadnji Karoling združil pod enim žezlom vso dediščino Karla Velikega. Kot pretendent skupine nezadovoljnega plemstva je Arnulf 887 s pomočjo bavarsko-slovanske vojske odstavil zaradi bolezni politično oslabelega cesarja Karla III., velikaši pa so ga izvolili za vzhodnofrankovskega kralja. Zahodnofrankovski škofi in plemiči so mu 888 ponudili izvolitev za kralja tudi v zahodnem delu cesarstva, ki jo je odklonil. Zato pa je uspel za vzhodno kraljestvo pridobiti Lotaringijo. Tudi v severni Italiji, ki jo je imel za del očetove dediščine, je uveljavil svoje vrhovno gospostvo. Pri reki Dyle v današnji Belgiji je 891 odločilno porazil Normane, ki so prenehali vpadati v Vzhodnofrankovsko kraljestvo. Na drugem pohodu v Italijo 896 je bil v Rimu okronan za cesarja, vendar se zaradi paralize, ki ga je doletela še v Italiji, ni mogel posvetiti univerzalnejšim političnim ciljem, ki jih je napovedal z novim pečatnim geslom Renovatio regni Francorum. Ostanek svojega življenja je prebil na Bavarskem. Obdobje Arnulfovega vladanja je zaznamoval dokončen razpad nekdaj enotnega frankovskega cesarstva kot tudi vedno bolj izražena individualnost Vzhodnofrankovskega kraljestva, kar je oboje kmalu pripeljalo do nastanka t. i. Nemškega cesarstva.

Arnulf je vodil aktivno vzhodno politiko, v okviru katere so Abodriti, Sorabi in Čehi priznali njegovo nadoblast. Še posebej pa so njegovo vlado, ko je kot princ od 876 naprej vladal v Karantaniji in Panoniji, zaznamovali spori z Moravsko, s Svetopolkom in njegovimi sinovi. Tudi zaradi notranjepolitičnih razlogov, v katerih je Arnulf podpiral rodbino Vilhelmincev, se je med 882 in 884 v srednjem Podonavju razdivjala vojna, v kateri je Svetopolk opustošil Panonijo in »Arnulfovo kraljestvo«. Do pomiritve med Arnulfom in moravskim knezom je prišlo 885; mir je trajal do 892, ko je Arnulf skupaj s svojim vazalom, slavonskim knezom Braslavom, in s pomočjo madžarskih konjenikov vdrl na Moravsko in pustošil po njej. Madžari, ki so prav v Arnulfovem času odločilno stopili v zahodnoevropsko zgodovino, so se iz zaveznikov kmalu spremenili v sovražnike in začeli ogrožati tako Arnulfovo kraljestvo kot tudi Moravsko, kjer so 894 umrlega Svetopolka nasledili njegovi, med seboj za oblast se bojujoči sinovi. Zaradi obrambe pred Madžari, ki so 894 prvič opustošili Panonijo, je Arnulf 896 nekdanjo Pribinovo in Kocljevo Panonijo z Blatenskim kostelom vred zaupal že omenjenemu knezu Braslavu. Ta je dal pri Bratislavi zgraditi utrdbo Brezalauspurc, ki je ob Donavi zapirala pot proti Bavarski in kjer so Madžari, ki so 899 prvič vpadli tudi v Italijo, 907 uničujoče porazili Bavarce. Frankovski režim na jugovzhodu se je povsem zrušil, Panonija je bila dokončno izgubljena že 900. Najkasneje 906 je s političnega zemljevida izginila tudi Moravska. Arnulfa je že zgodovinopisje druge polovice 10. stoletja razglasilo za krivca, ki je Madžarom odprl pot na zahod, čeprav so ti že 861 prvič plenili po kraljestvu Ludvika Nemškega. Na področju Vzhodne krajine je edino Karantanija ostala povezana z Bavarsko. Arnulf je namreč 893 za Karantanskega grofa postavil svojega sorodnika Luitpolda, ki si je po cesarjevi smrti uspel zagotoviti knežji položaj na Bavarskem.

Arnulf je že v 11. stoletju dobil pridevnik Koroški, ki je poudarjal njegovo povezanost s Koroško. Ta je ostala živa tudi potem, ko je bil izvoljen za kralja. Na Krnskem gradu je 888 celo praznoval božič. Po tradiciji, ki pa zgodovinsko ni utemeljena, naj bi bil Arnulf celo rojen v koroškem Možberku, severno od Vrbskega jezera; prav tako se ne zdi utemeljeno mnenje, ki je z Arnulfom povezovalo postavitev vojvodskega stola na Gosposvetskem polju.