Arnič Lemež, Blaženka (1947–)

Po končani gimnaziji je študirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1970 absolvirala angleški in ruski jezik ter književnost. Študij klavirja je začela v Ljubljani (na Akademiji za glasbo, v razredu Hilde Horak; 1970) in nadaljevala v Zagrebu (pri Vladimirju Krpanu; 1972). Jeseni 1975 se je kot štipendistka Prešernovega sklada izpopolnjevala na Državnem konservatoriju v Odesi pri Ljudmili Ginsburg. V Sovjetsko zvezo se je vrnila po opravljenem diplomskem izpitu iz klavirja 1976 (ki ga je opravila na zagrebški Akademiji za glasbo, umetniško koncertantna smer) in 1979 v Leningradu končala podiplomski študij klavirja. Že med študijem v Sovjetski zvezi je začela pogosteje izvajati dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev. Udeležila se je več poletnih seminarjev pri tedaj uveljavljenih pianistih (Carlu Cecciju, Aldu Ciccoliniju, Guidu Agostiju) in mednarodnih klavirskih tekmovanj (v Franciji, Španiji in Italiji). 1976 je na tekmovanju v Zagrebu dosegla drugo mesto.

Po vrnitvi v Ljubljano (1980) je poučevala klavir na ljubljanski srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo. Zaradi vse večje želje po ustvarjanju je 1983 začela študirati kompozicijo na dunajski visoki šoli za glasbo (v razredu Heinza Gattermeyerja), kjer je 1990 diplomirala z javno izvedbo kantate In principio erat Verbum (v Mozartovi dvorani dunajskega Konzerthausa). 1986 je za skladbo Rosarium prejela nagrado Theodorja Körnerja.

Živi in deluje na Dunaju kot profesorica klavirja in kompozicije na dunajskem konservatoriju. Poleg pedagoških in skladateljskih dejavnosti se pojavlja tudi kot organizatorka in vodja mednarodnih glasbenih seminarjev, delavnic in poletnih šol. Je ustanoviteljica Fundacije Blaža Arniča (1998) in vodja uprave te fundacije ter članica Društva avstrijskih skladateljev, Društva slovenskih skladateljev (od 1996) in Društva klavirskih pedagogov Slovenije (od 2003).

Njen skladateljski opus obsega vokalno, inštrumentalno, vokalno-instrumentalno ter solistično, komorno in orkestralno glasbo, pa tudi filmsko in drugo scensko glasbo. V njem pogosto združuje elemente (slovenske) ljudske glasbe s sodobnimi tehnikami glasbenega ustvarjanja (dodekafonija, serialnost). Posebno značilni zanj so še opiranje na izročili evropske liturgične glasbe in duhovnih pesmi neevropskih glasbenih kultur (tibetanske) ter polifonost glasbenih struktur.