Arnejc, Janko (1877–1967)

Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, kjer je 1896 maturiral, nato pa je študiral telogijo v Rimu (Collegium Germanicum Hungaricum). Tam je bil 1901 posvečen v duhovnika. V Rimu je nadaljeval s študijem in 1902 doktoriral. 1902–03 je bil kaplan v Beljaku in 1903–06 prefekt v Marijanišču v Celovcu. Iz zdravstvenih razlogov je 1906 odšel za župnijskega upravitelja v župnijo Vovbre/Haimburg in še istega leta prevzel ekspozituro v Žrelcu/Ebenthal, ki je predvsem po njegovi zaslugi postala novembra 1908 samostojna župnija. Bil je njen prvi župnik vse do oktobra 1921, ko je dokončno zapustil celovško škofijo.

Zavzemal se je za pravice Slovencev in župnija Žrelc je v njegovem času dobila jasen slovenski zančaj (matične knjige, pridige, verouk v osnovni šoli pretežno v slovenskem jeziku). Arnejc je bil tudi škofijski voditelj slovenskih Marijinih družb in član Sodalitete, združenja slovenskih duhovnikov na Koroškem. Deležen je bil hudih nasprotovanj s strani nemških nacionalnih krogov na Koroškem, zaradi verouka in pridig v slovenskem jeziku pa so bila v Žrelcu velika trenja med župnijo in občinsko upravo. Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 1914 se je nasprotovanje nemških nacionalistov na Koroškem proti Arnejcu še stopnjevalo, pred župniščem so tudi demonstrirali in mu grozili. Ker se je za njega zavzel prejšnji tržaški deželni namestnik grof Leopold Goess, ni bil aretiran. V plebiscitnem času je bil SHS-gerent in vodja aprovizacije za občino Žrelc. Po izgubljenem plebiscitu se je oktobra 1920 z begom rešil aretacije. Ker po dopisu celovškega škofa niti škof niti vlada nista mogla jamčiti za njegovo življenje, je moral zapustiti Koroško. Škofa je prosil za enoletni dopust. Sprva se je naselil v Posavju pod Brezjami in prevzel majniške pridige v ljubljanski stolnici.

Novembra 1921 je postal duhovnik ljubljanske škofije in do septembra 1922 deloval kot spiritual v ljubljanskem semenišču. 1922–23 je bil župnijski upravitelj v Gornjem Logatcu, 1923–28 župnik v Škofji Loki, 1928–37 na Trsteniku in od 1937–41 na Breznici na Gorenjskem. V Kranju je vodil Odbor koroških beguncev. Do druge svetovne vojne je bil podpredsednik Kluba koroških Slovencev (KKS). Na zborih KKS je vodil maše za umrlimi Korošci, predaval ob obletnicah plebiscita, pa tudi ob drugih priložnostih. Avstrijske oblasti so 1936 še vedno svarile pred koroškimi borci, katerih cilj naj bi bil osvoboditev koroških sobratov, kontaktna oseba za koroške slovenske duhovnike pa naj bi bil Arnejc. Še junija 1956, ko je obiskal Žrelc, so nemški nacionalisti metali kamenje na hišo, v kateri je prenočeval, in ranili gospodarja. Orožniki niso ukrepali, čeprav so bili nekateri storilci znani.

Iz Breznice so ga Nemci maja 1941 pregnali v Ljubljano, kjer mu je škof Gregorij Rožman nudil prenočišče in hrano. Arnejc je bil namreč Rožmanov prefekt v deškem semenišču v Celovcu (1903–04) ter njegov novomašniški pridigar. Med vojno je pridigal v Jožefišču in pomagal v škofijskem arhivu. Maja 1942 je spremljal škofa Rožmana, ko je ta obiskal papeža v Rimu. 1943 je bil imenovan za župnika pri Sv. Jakobu v Ljubljani.

Po vojni ni skrival svojih stališč in bil januarja 1946 aretiran. V javni ustni razpravi so mu očitali, da je bral pastirsko pismo jugoslovanskega episkopata, da je pridigal proti nedeljskemu udarniškem delu in da je ovadil cerkovnika. Na montiranem procesu je bil obsojen na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na petletno izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi je vrhovno sodišče kazen znižalo na osemnajst mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo državljanskih pravic za eno leto. Pogojno je bil izpuščen marca 1947. Zaradi neprimerne hrane v zaporu je dobil rano na želodcu.

1951 je postal kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja in do 1954 tudi župnik vikar stolne župnije.