Arko, Vojko (1920–2000)

Po končani klasični gimnaziji v Ljubljani (1930–38) je 1944 zaključil študij prava na ljubljanski univerzi. 1943 se je vpisal še na fakulteto za politične vede v Padovi (odločen, da bo emigriral) in 1947 tam doktoriral iz političnih ved z disertacijo Kolonijalni razvoj Brazilije. Že kot dijak je bil kulturno in politično dejaven; med drugo svetovno vojno je bil mdr. v slovenski četniški ilegali, nato v padovanskem delu obveščevalne mreže Vladimirja Vauhnika. Oktobra 1944 ga je aretirala italijanska policija in ga predala nemški varnostni službi Sicherheitsdienst. Odpeljan naj bi bil v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, vendar je transport prišel samo do Verone, kjer je dočakal konec vojne. Po vojni je spet odšel v Padovo, kjer je bil mdr. tolmač pri angleški vojski. Marca 1948 se je preselil v Argentino. V Buenos Airesu se je sprva preživljal s težaškim delom, nato kot uradnik pri ministrstvu za javna dela. Marca 1949 se je preselil v Bariloče (San Carlos de Bariloche). Tu je prva leta služboval kot uradnik in knjigovodja pri podjetju Raynoff y Caldart. Od 1962 do upokojitve 1985 je z družino vodil svojo trgovino z oblekami in športno opremo. Z ženo Mileno sta poučevala slovensko zgodovino in literaturo na slovenskih srednješolskih tečajih v Bariločah (na kolegiju Don Bosco) in spodbujala kulturne dejavnosti tamkajšnje slovenske skupnosti. Posmrtno so tam organizirali razstavo o njegovem delu in po njem poimenovali tamkajšnji odsek slovenskega srednješolskega tečaja.

Bil je ustanovni član Slovenskega planinskega društva Bariloče (ustanovljeno 1951) in eden najvidnejših andinistov med Slovenci v Argentini. 1952–68 je bil član upravnega odbora Cluba Andino Bariloche in njegov knjižničar. Udeležil se je številnih (nekaj tudi prvenstvenih) odprav v argentinske Ande; 1957 je bil član odprave na Paine in Balmacedo. Med njegovimi težjimi vzponi so vzpon na Tronador, Veliki katedralski stolp in Lanin. Povzpel se je na Torre Meiling v pogorju Tres Picos in 1970 s smučmi na Parva de Farelones v Centralnih Andih. Pomagal je graditi slovenske postojanke, planinske koče (najpomembnejša se imenuje Refugio Frey ob Laguni Tonček, po Tončku Pangercu) in poti v bariloških Andih. 1969 so enega od vrhov ob izviru reke Turbio blizu čilske meje poimenovali Cerro Arko, od 2001 se po njem imenuje tudi bivak na Capilli.

Poročila, eseje, največkrat izrazito optimistična razmišljanja in črtice o življenju v Bariločah in o dosežkih vrhunskih slovenskih andinistov je Arko objavljal v slovenskih časopisih in revijah v Argentini, največ v Zborniku (Koledarju) Svobodne Slovenije, tudi v tržaški Mladiki, ljubljanskem Planinskem vestniku in Delu, v španščini v argentinskih gorniških publikacijah (mdr. v Annarius Club Andino Bariloche), nekaj tudi v nemščini in v American Alpine Journalu. Bil je glavni sodelavec zbornika Goré (občasnega glasila Slovenskega planinskega društva v Argentini, 1955–96), soavtor potopisa Dinka Bertonclja Dhaulagiri (1956) o doživljajih mednarodne argentinske odprave na Himalajo 1954, soavtor dveh knjižic o slovenskih gornikih (1960 in 1964) ter avtor treh samostojnih knjig kratke proze: Planinske zgodbe z Nahuel Huapija (1975), Ljubezen po pismih (Goré, 3, 1975) in Cerro Shaihueque (Goré, 5, 1987). V prvi so med temami devetih gorniških kratkih zgodb življenje v osupljivo lepem gorskem okolju (Nahuel Huapi je danes narodni park), smrt, tujina in asimilacija, med junaki njegovih zgodb pa so tudi vrhunski slovenski andinisti in smučarji v Argentini (argentinski državni prvaki). V drugi knjigi predstavlja literarizirane spomine na osem planinskih podvigov, tretjo pa sestavljajo spomini na prve Slovence, ki so se leta 1948 naselili v Bariločah, zgodovinski oris Patagonije in Bariloč, tragična usoda araukanskih Indijancev ter uspehi slovenskega gorništva v Argentini 1982–87. Arkova besedila so vključena v dve antologiji izseljenske pripovedne proze: Pod Južnim križem: antologija emigrantske proze 1945–1991, Celje, 1992, in Ob Srebrni reki: kratka proza argentinskih Slovencev, Ljubljana, 1993. Pomen njegovega literarnega dela, ki ima veliko dokumentarno vrednost na področju slovenskega andinizma, je tudi v tem, da je v slovensko planinsko književnost vneslo novo tematiko. Uveljavil se je kot idejni vodja argentinskih slovenskih alpinistov in planincev. Njegova dela pomenijo jedro slovenske gorniške literature v Argentini. Bil je častni član argentinskih gorniških organizacij in častni predsednik Slovenskega planinskega društva v Bariločah.