Arko, Andrej (1947–)

Otroštvo je preživel v Mariboru (do 1952), gimnazijo je obiskoval v Celju (med 1954 in 1961 tudi tamkajšnjo glasbeno šolo), kjer je 1965 maturiral. Po maturi se je preselil v Ljubljano, kjer je na Filozofski fakulteti študiral angleščino in ruščino. Iz obeh jezikov je 1970 diplomiral in se usmeril v prevajanje svetovnih klasikov (samostojno so izšle prepesnitve, opremljene z opombami in spremno besedo: William Wordsworth, Edgar Allan Poe, John Keats, Kahlil Gibran). 1973 je odslužil vojaški rok v Bovcu. Med 1970 in 1977 je bil novinar pri časniku Delo, od tega dve leti dopisnik iz Beograda (1972–74). Od 1977 do upokojitve je bil programski urednik in glavni urednik kulturnega programa Radia Slovenija (program Ars). Prevajal je tudi pesniške vrhunce jugoslovanskih pesnikov (Jevrem Brković, Fahrudin Nikšić, Slobodan Pavičević, Aleksa Šantić, Djura Jakšić, Silvija S. Kranjčević, Petar Preradović) in poezijo pesnikov iz vzhodne Evrope (Mihail Rendžov, Atanas Vangelov), še zlasti pa ruske romantične pesnike (Evgenija Abramoviča Baratinskega, Mihaila Jurjeviča Lermontova, Apolona Nikolajevič Majkova, Nikolaj Aleksejeviča Zabolockega, Vasilija Andrejeviča Žukovskega, Kondratyija Fjodorovicsa Rilejeva, Aleksandra Odojevskega). 1978 je prejel jugoslovansko nagrado prevajalcev na Ohridu, 1983 pa Sovretovo nagrado za prevod epa Gorski venec Petra Petrovića Njegoša. Redkeje je prevajal pripovedno prozo, večinoma angleško (Alfred Edgar Coppard: Temna Ruth; Mary Molek Jugg: Priseljenka; James Thurber: Mojih deset zapovedi), se je pa zato sam preizkusil v njej. V 80. letih je na radiu objavljal humoreske pod psevdonimom Hrabroslav Lokošek (Radio Slovenija 1977–78), ki ga je pozneje uporabil še nekajkrat (Zvon, 2009; Mohorjev koledar, 2010, 2011). Na literarnem natečaju v Trstuje bil 1989 nagrajen za izvirno novelo Nogica, 1990 pa za novelo Victoria Blue. 1990 je imel na srečanju slovenskih književnih prevajalcev v Preddvoru odmevno predavanje o prevajanju. Novela Poseben primer je bila 1996 prevedena v hrvaščino (Poseban slučaj), njen odmev pa je bilo slišati tudi v Arkovi radijski monokomediji za odrasle z naslovom Nujen primer. Celjsko gledališče je po njegovem prevodu uprizorilo komedijo Dundo Maroje Marina Držića (sezona 1995/1996). Ponovno je sodeloval s prebranim prispevkom na srečanju slovenskih prevajalcev v Ljubljani 2003. Od 2007 je upokojen. Izdal je še dve knjižni zbirki novel ali kratkih zgodb (Nagrajenke, 2002; Nevsakdanjosti, 2008).

Besedila odlikuje klen avtorski jezik, ki komično, vendar tudi refleksivno zaostruje pogosto zgolj navidezno hudomušno nevsakdanjo vsebino. Kratke zgodbe so bile prevedene v češčino in hrvaščino. 2010 je Arko debitiral z daljšim proznim besedilom z naslovom Dom, ki zasluži oznako roman. Več let je živel v Brestanici pri Komnu. Danes živi v Ljubljani, kjer je bil do leta 2012 glavni urednik Celjske Mohorjeve družbe ter urednik najstarejše slovenske literarne revije Zvon.