Arhar, Vojan Tihomir (1922–2007)

Po osnovni šoli v Ljubljani je 1933–34 obiskoval gimnazijo v Celju, 1934–37 v Ljubljani, 1937–41 v Sremskih Karlovcih (Srbija) in 1941–42 ponovno v Ljubljani. V času množičnih aretacij v Ljubljani je bil junija 1942 aretiran in za krajši čas poslan v taborišče Gonars in pozneje v taborišče Monigo-Treviso, kjer je spomladi 1943 maturiral. Od januarja 1944 do maja 1945 je bil na obveznem civilnem služenju v kemični tovarni v Mostah. Po odsluženem vojaškem roku 1947 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral zgodovino in geografijo (diplomiral 1953), kasneje izredno še psihologijo (1964–68, diplomiral 1972). Od 1953 je delal kot bibliotekar v NUK-u (strokovni izpit za bibliotekarja 1956) in od 1956 kot profesor v Prehodnem mladinskem domu v Ljubljani (profesorski izpit 1958). Od 1964 je bil svetovalec na Republiškem sekretariatu Socialistične republike Slovenije (SRS) za pravosodje in občo upravo, 1970–72 svetovalec in dokumentalist v Skupščini SRS, 1972–75 svetovalec za informiranje in od 1976 dokumentalist v Skupščini mesta Ljubljana (Mestna konferenca SZDL Ljubljana). 1989 se je upokojil in si pridobil status samostojnega kulturnega delavca. – Odlikovanja: red zaslug za narod (1980), častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

Od 1948 je objavljal v otroških in mladinskih revijah Ciciban (Ljubljana), Galeb (Trst), Grlica (Ljubljana), Kurirček (Ljubljana), Mladi rod (Celovec), Pionir (Ljubljana), Kekec (Ljubljana), Pastirček (Gorica), Cicido (Ljubljana), Božje stezice = Senderos divinos (Buenos Aires). Objavljal je tudi v revijah za odrasle Otrok in družina (Ljubljana), Prosvetni delavec (Ljubljana), Družina (Ljubljana), Rodna gruda (Ljubljana), Kristjanova obzorja (Ljubljana), Prijatelj (Ljubljana), Mohorjev koledar (Ljubljana), Communio (Ljubljana). Prva pesniška zbirka, v kateri so bile objavljene tudi njegove pesmi, je izšla 1970 (Sončne statve, soavtorji Milena Batič, Franci Lakovič in Neža Maurer). V njegovem opusu prevladujejo predvsem krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmi (objavil jih je ok. 1.000), s tradicionalnimi motivi za otroke (narava, letni časi, živali), usmerjenih v idealizirano pojmovanje otroka in otroštva. Značilna je zazrtost v preteklost. Nekatere njegove otroške pesmi so tudi uglasbene (skladatelji Janez Bitenc, Jakob Jež, Janez Kuhar, Albin Weingerl). Skladatelj Pavel Šivic je uglasbil tudi osem njegovih pesmi za odrasle. Za otroke in mladino je pisal tudi radijske igre, prozo in dramatiko. Občasno je objavljal tudi ocene knjig ter priložnostno pisal tudi o drugih področjih, npr. glasbi (Segovia, od samouka do akademika, 1983), fiziki (Telekomunikacije v vesolju, 1989) idr. - Psevdonimi in šifre: A. V.; V. A.; V. T. A.; T. V. Viator; Vojan Antonov Arhar; Vojteh Arhar; Vojko Arhar.