Arh, Mihael (1676–pred 1732)

Šolal se je v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, kjer je bil vsaj šest let. Prvi letnik je končal 1690, ko je zabeležen kot parvista, kot rhetor (dijak zadnjega, šestega letnika) pa 1695. V prvem letu šolanja je bil štipendist alumnata Jurija Lenkoviča, v nadaljnjih pa alumnata Krištofa Plancka. Kot gojenec kolegija se ja Arh ukvarjal tudi z glasbo: za 1692–94 se ob razredu, ki ga je obiskoval navaja, da je tudi »fidicen« in »tubista«, se pravi, da je igral neko godalo, najverjetneje violino, in neko trobilo, najbrž trobento ali trombon, za 1695, zadnje, ko je bil v kolegiju, pa je navedeno, da je »fidicen« in »bassista«, tj. violinist in pevec basist. Kot mnogi seminaristi se je tudi Arh udejstvoval v jezuitskem gledališču. Kolikor je znano, se njegovo ime prvič pojavi 1695, ko je nastopil v igri Lusus fortunae sive Quiricus (Igra usode ali Kvirik), ki so jo igrali ob zaključku šolskega leta in podelitvi nagrad. Kje je bil Arh med 1695, ko je kot rhetor zadnjič zabeležen med jezuitskimi gojenci, in 1700, ni znano, vendar je iz kasnejših virov razvidno, da je študiral nekje zunaj Kranjske. V Ljubljani je bil zopet 1700. Odločil se je za redovniški poklic.

Prav v tem času se je posvečal tudi dramatiki in napisal igro Jungfräuliche Liebe Gottes. Das ist: Die heilige Jungfrauen Euphemia und Margaretha (Deviška ljubezen do Boga. To je: sveti devici Evfemija in Margareta). Ta igra, ki je bila zelo verjetno napisana in igrana v nemščini, ni ohranjena, ohranjena pa je njena sinopsa (povzetek igre, neke vrste gledališki list). Tu je njen avtor (Joannes Michael Arch) označen kot »AA. LL. et Philosophiae Magist[er] und Theolog[us] Moral[is]«, kar pomeni, da si je v tem času pridobil magisterij neke artistične fakultete in postal študent teologije. Kot je navedeno na naslovnici sinopse, je bila igra posvečena grofici Mariji Magdaleni Tereziji Auersperg, rokopisni pripis na sinopsi pa pravi, da se je igrala o pustu v Auerspergovem dvorcu v Ljubljani. Le nekaj mesecev kasneje je Arh ponovno nastopil kot igralec v jezuitski predstavi Libera in vinculis libertas seu Balduinus castitatis victima (V verigah svobodna svoboda ali Balduin, žrtev čistosti), ki so jo igrali ob koncu šolskega leta in podelitvi nagrad maja 1701. Naveden je med glasbeniki, in sicer je pel vloge Jupitra (»Jupiter«), Moma (»Momus«) in Vulkana (»Vulcanus«). Tudi tu je naveden kot magister svobodnih ved in študent moralne teologije. Poleg tega je pred njegovim imenom še naziv »R. D.« (Reverendus Dominus), kar se sklada z dejstvom, da je le nekaj dni pred predstavo prejel diakonat. V duhovnika je bil posvečen v Ljubljani, septembra 1701. Maja 1702 je Arh postal vikar v župniji Žusem na Štajerskem, ki je tedaj spadala v ljubljansko škofijo in bila pod patronatstvom škofijske rezidence Gornji Grad. Bil je član mengeške bratovščine sv. Mihaela. Zdi se, da se kot vikar v Žusmu Arh umetniško ni več udejstvoval in da je izgubil stik s kulturnim življenjem v Ljubljani. Janez Gregor Dolničar ga v svojem spisu Bibliotheca Labacensis publica (1715–19) sicer omenja kot avtorja igre Virgineus amor divinus, kar je latinski prevod omenjene igre, vendar ni o njem vedel skoraj ničesar, saj je ob njegovem imenu pustil nekaj praznega prostora za morebitno kasnejšo vstavitev življenjepisa. Poleg tega ga je imel že za mrtvega. 1722 je postal Arh duhovnik zorničar v Krškem, ki takrat še ni imelo župnije. Kot je razvidno iz krške župnijske kronike, kjer se navaja kot Mihael Dizma Arh, je nastopil službo v adventu 1722. V Krškem je ostal nekaj manj kot deset let. Naslednji krški zorničar je nastopil službo 1732, kar pomeni, da je bil Arh tega leta zelo verjetno že mrtev.

Arh je bil dramatik in glasbenik, morda tudi skladatelj. Spodbude in vzore za svoje dramsko delo je zelo verjetno dobil pri jezuitskih šolskih predstavah. Njegova igra, od katere je v zbirki Miscellanea Janeza Gregorja Dolničarja ohranjena le nemška sinopsa, je bila zelo verjetno pisana in igrana v nemščini.

Kot glasbenik je bil Arh instrumentalist na nekem godalu, najverjetneje violini, nekem trobilu, najbrž trombonu ali trobenti, in pevec basist. Morda je bil tudi skladatelj. Njegova igra je imela najbrž vsaj tri glasbene prizore: serenado, zbor ob koncu prvega dejanja in zaključno hvalnico. Ker sinopsa razen avtorjevega ne navaja nobenih drugih imen, je gotovo, da je glasbo zanjo oskrbel Arh sam, bodisi da jo je skomponiral ali pa ustrezno priredil.

Arh je bil hitro pozabljen. Marko Pohlin ga v svojem bibliografskem delu Bibliotheca Carnioliae ne omenja. V kulturno zgodovinopisje ga je z opisi jezuitskih predstav vpeljal Viktor Steska. Od tod je Arhovo ime prešlo v slovensko glasbeno in literarno zgodovino. Življenjepisne podatke o Arhu je Steski posredoval škofijski arhivar Franc Pokorn. Vključeni so v ta življenjepis, vendar nekaterih ni bilo mogoče preveriti.