Anžič, Anton (1891–1965)

Po ljudski šoli v Sostrem je obiskoval ljubljansko klasično gimnazijo, kjer je 1911 maturiral. Že kot dijak se je zanimal za književnost in jezike ter zbiral krajevna imena. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje. 1914 je bil posvečen v duhovnika. Prvo leto je bil semeniški duhovnik, 1915 je začel kaplanovati v Škofji Loki, 1918 je postal vojaški kurat na Ptuju, kjer je ostal tri mesece. 1918 je bil imenovan za kaplana v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer pa je ostal le do februarja 1919. 1923 je postal profesor verouka, ki ga je sprva poučeval na raznih ljubljanskih osnovnih šolah. Bival je v trnovskem župnišču. Od 1925 je bil profesor verouka na prvi državni realni gimnaziji v Ljubljani. Bil je član Profesorskega društva. 1932 se je upokojil in postal prefekt v Marijanišču. Od 1937 je bil ponovno profesor verouka na prvi moški realni gimnaziji, kjer je ostal do 1945. Maja 1945 je emigriral na Koroško. Za slovenske begunce je večkrat posredoval pri Angležih. Po preselitvi v Italijo je nekaj časa poučeval jezike v Trevisu v Italiji. 1948 je prišel v ZDA. Sprejela ga je škofija Fargo v Severni Dakoti. Najprej je bil župnik nemške župnije sv. Janeza Krstnika v Zeelandu, 1951 pa je postal še župnik župnije sv. Davida v Ashleyu. 1954 ga je zadela možganska kap, vendar je kmalu okreval. Zaradi zdravstvenih razlogov se je upokojil in postal hišni duhovnik v samostanu karmeličank blizu Wahpetona. 1964 je za svojo zlato mašo obiskal domovino. 30. decembra 1965 je bil pokopan na Kalvarijskem pokopališču v Richland Countyu pri Wahpetonu.

Znal je sedem jezikov. Vzporedno s katehetsko in prefektsko službo se je ukvarjal predvsem s prevajanjem književnih del. Veliko je prevajal za Družbo sv. Mohorja in razne dijaške liste. Med vojno je prevajal romane za Slovenčevo knjižnico. Sprva je prevedel tri krajša prozna dela, kasneje pa iz francoščine in angleščine deset romanov in nekaj novel. S področja misiologije je napisal štiri dela, ki jih je izdala lazaristovska Misijonska tiskarna v Grobljah pri Domžalah. Njegova Slovenska pesmarica je izšla pri Družbi sv. Mohorja v Celju 1936. V njej je zbral narodne in umetne pesmi. Pri nekaterih je neupravičeno spremenil ustaljene izraze. Tudi po drugi svetovni vojni je ohranjal stik z domovino; po poročilu Janeza Arneža si je dopisoval s Franom S. Finžgarjem, vendar je bila korespondenca kasneje uničena.