Antolič, Ivo (1919–2001)

Bil je sin kmečkih staršev, enajsti, najmlajši otrok. Dokončal je meščansko šolo in se izučil za zobnega tehnika pri zobozdravniku Cirilu Rajhu v Ljutomeru (1934–37). Pred drugo svetovno vojno je služil vojaški rok v jugoslovanski vojski. Na začetku okupacije je padel najprej v ustaško in nato v nemško ujetništvo. Ker je njegov rojstni kraj po priključitvi Štajerske k tretjemu rajhu postal »nemški«, je bil izpuščen. V Gradcu in kasneje na Dunaju je dokončal zobozdravniško šolo. Ker ni želel odslužiti vojaškega roka v nemški vojski, se je umaknil na Madžarsko, kjer je bil ujet in zaprt v več zaporih in koncentracijskih taboriščih. S prijateljem mu je uspelo pobegniti, zato je bil v odsotnosti obsojen na smrt. Čas do konca vojne je preživel v ilegali v Sombotelu, Čakovcu, Varaždinu in Križovljanih. Po vojni je 1945 prevzel vodstvo vojaške zobne ambulante v mariborski vojni bolnici. 1946 je dokončal še zobozdravniško šolo v Ljubljani. Dve leti je deloval v Slovenski Bistrici, od 1948 pa na predlog ministrstva za zdravstvo na centralni šolski polikliniki v Ljubljani. Ob tem je bil referent za zobozdravstvo pri Mestnem ljudskem odboru Ljubljana. Vodil je tudi preventivne zobozdravstvene akcije na Primorskem, Notranjskem, Gorenjskem, Dolenjskem in Štajerskem. Ob delu se je izobraževal na gimnaziji (maturiral 1950). Študij na stomatološki fakulteti v Ljubljani je zaključil z diplomo 1955. Kot pomožni asistent je deloval na stomatološki kliniki že od 1952. 1956 je bil pri ortodontu Jožetu Rantu izvoljen za asistenta na podlagi asistentskega dela Vloga zunanjih faktorjev pri razvoju disgnatij. V naslednjih letih se je izobraževal v tujini (Düsseldorf, Stockholm, Köbenhavn, Dunaj), predvsem na področju klinične čeljustne in zobne ortopedije. 1962 je opravil specialistični izpit iz čeljustne ortopedije. Ob tem pa si je ves čas prizadeval za razvoj sistema, ki bi omogočil ortodontsko varstvo vsem slovenskim otrokom. V ta namen je organiziral specialistične ortodontske ambulante zunaj večjih centrov. Nekaj jih je vodil tudi sam. Dosegel je izvajanje novega programa specializacij, ki je od 1966 dalje omogočal odobritev specializacije glede na regijo. Tako je omogočil decentralizacijo ortodontije in njeno večjo dostopnost v Sloveniji. Na podlagi habilitacijskega dela z naslovom Disgnatije šolske mladine v LR Sloveniji (1960−61) je postal docent. 1968 je doktoriral z disertacijo Socialni in medicinski vidiki na malokluzije in disgnatije pri predšolski in šolski mladini v SR Sloveniji. Na področju stroke je modificiral Anglovo klasifikacijo disgnatij; vpeljal je racionalno in učinkovito biološko metodo zdravljenja križnih grizov, metodo serijskih ekstrakcij zob po Kjellgreenu in Hotzu, kombinirano metodo zdravljenja disgnatij zobne ekstrakcije ob uporabi modificiranih ortodontskih naprav. 1970 je postal izredni, 1974 redni profesor. Po upokojitvi Jožeta Ranta 1967 je postal predstojnik oddelka in katedre za čeljustno in zobno ortopedijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (MF UL) in ju vodil do svoje upokojitve 1989. 1961–71 je bil prodekan MF UL. Pod njegovim vodstvom – bil je predsednik gradbenega odbora – se je začela realizacija dolgo načrtovane izgradnje nove MF UL. Tudi po upokojitvi je pogodbeno sodeloval s fakulteto.

V obdobjih 1968–72 in 1976–82 je bil predsednik Ortodontske sekcije Slovenskega zdravniškega društva (SZD), ki ga je imenovalo za častnega člana. Bil je soustanovitelj Ortodontske sekcije v Združenju stomatologov Jugoslavije in 1981–86 predsednik Združenja ortodontov Jugoslavije. Odlikovan je bil z medaljo za zasluge za narod (1964) in redom dela z zlatim vencem (1981). Častni član združenja ortodontov Jugoslavije (1978).